Vsi razlogi za izpadanje las in plešavost ter napotki za zdravljenje

Izpadanje las (effluvium capilorum) in plešavost (alopecija) sta dokaj pogosti težavi. Izzoveta zaskrbljenost bolnikov iz estetskih in psiholoških razlogov, po drugi strani pa sta lahko posredni znak sistemske bolezni. To vsekakor ni nenavadno, saj pri ljudeh ob prvem stiku najprej opazimo obrazne poteze in lepo negovane lase. Čeprav je izguba las pogostejša pri moških, ni omejena zgolj na ta spol, temveč lahko prizadene tudi ženske. 

Lasje nam izpadajo vsak dan

Izpadanje je del normalnega življenjskega ciklusa las. Vsak las ima tri faze rasti – faza rasti (anagena faza), faza mirovanja (telogena faza) in faza izpadanja (katagena faza). Ko las izpade, v foliklu takoj začne rasti nov las, ki zopet preide čez vse tri faze, na ta način pa se lasje kontinuirano obnavljajo. Ravno zato je izpadanje las med njihovim česanjem in umivanjem nekaj povsem normalnega. Dnevna izguba do 100 las je pričakovana. Če se izpad las poveča in izpadanje postane bolj izrazito ali pa če na lasišču opazimo redčenje ali izgubo las na jasno omejenem področju, je pametno poiskati strokovno pomoč.

Lasje izpadajo zaradi različnih vzrokov

Alopecije delimo na prirojene in pridobljene, trajne in začasne ter omejene in popolne. Prirojene ali dedne oblike popolne plešavosti se pojavijo pri nekaterih redkih sindromih, kot sta Menkesova bolezen in Nethertonov sindrom. Omejena dedna plešavost se lahko pojavi v primeru določenih znamenj na lasišču (npr. nevus sebaceous). Razširjena pridobljena alopecija je lahko androgena ali pa gre za telogeni efluvij. Omejena pridobljena alopecija sta lahko alopecia areata ali trakcijska alopecija. Izguba las med spoloma se razlikuje glede na mesto, intenziteto in obdobje, v katerem se pojavi.

Ko zagode testosteron

Androgena alopecija je najpogostejši tip alopecije in prizadene, vsaj v omejeni obliki, več kot 70 % populacije. Pogostejša je pri moških, prizadene pa tudi ženske. Nastane zaradi negativnega delovanja moškega hormona testosterona na dlačne folikle. Pri moških se tako lahko začne že v puberteti, ko pride do povečane občutljivosti tkiv na delovanje testosterona v krvi. Pogosto slišimo, da se v današnjem času plešavost pri moških pogosteje pojavlja, a gre najverjetneje le za to, da se več moških odloča za zdravljenje in za posege za zmanjšanje plešavosti, saj je to področje dandanes že bolje raziskano, zdravljenje pa bolj dostopno. Ker so moški spolni hormoni v manjših koncentracijah prisotni tudi pri ženskah, se lahko v stanju hormonskega neravnovesja pojavi tudi pri ženskah (po porodu, v menopavzi itd.). Prizadene predvsem področje temena. Vpliv na pojav androgene alopecije imajo tudi genetika oziroma dovzetnost dlačnega folikla na delovanje testosterona in nekatere bolezni nadledvičnice. Lahko se pojavi tudi pri tumorjih, ki izločajo androgene hormone. 

Včasih je kriv stres

Telogeni efluvij je vrsta izpada las, pri katerem se razredčijo lasje po celotnem lasišču. Pri tej obliki lasje prehitro preidejo v telogeno fazo, ki je faza mirovanja, zatem pa izpadejo, zaradi česar se lasje ne uspejo obnavljati. Lahko je posledica pomankanja različnih hranil, terapije z zdravili, težav s ščitnico, hormonskega neravnovesja ali stresa. Posebej pogost je pri ženskah s sindromom policističnih jajčnikov, po porodu in v menopavzi, ko upade koncentracija estrogena.

Nenadna začasna izguba las

Tretja oblika razširjene alopecije je anageni efluvij. Gre za tip plešavosti, ki prizadene lase v anageni fazi – fazi rasti. Gre za nenaden izpad las po celotni površini lasišča nekaj dni po izpostavitvi vzročnemu dejavniku. Izguba las je začasna, v nekaj mesecih lasje začnejo ponovno rasti.

Omejene oblike plešavosti

Pri omejenih oblikah plešavosti sta najpogostejši alopecia areata in trakcijska alopecija. Pri alopecii areati gre za dobro omejeno področje izpada las ali dlak brez zaradi imunsko posredovanega vnetja lasnih oziroma dlačnih foliklov. Najpogosteje se pojavi pri moških pod 30. letom starosti, lasje pa izpadejo nenadno. V 30–50 % jo lahko spremlja tudi prizadetost nohtov. Pogosto jo povezujemo z nekaterimi avtoimunskimi boleznimi, kot sta Hashimotov tiroiditis in vitiligo. Vzročni dejavniki so lahko tako dejavniki okolja, kot so stres, stanje po hujši bolezni in nosečnost, v 20 % primerov pa se pojavlja v družinah (vpliv genetike). Za zdravljenje lahko uporabimo 2–5-odstotni minoksidil ali zdravila z lokalnim vplivom na delovanje imunskega sistema (lokalni glukokortikoidi). Za zmanjšanje vidnosti omejene plešavosti lahko uporabimo tudi prikrivne metode, kot so tetovaže, permanentni make up in lasni vložki ali lasulje. Vsekakor pa je na prvem mestu opuščanje iritantov in stika s kontaktnimi alergeni. Trakcijska alopecija najpogosteje nastane zaradi kroničnega vlečenja las. Pogosta je pri ženskah zaradi spenjanja las.

Ko lasni folikli popolnoma izginejo

Posebna oblika plešavosti je cikatricielna alopecija. Gre za redko, brazgotinsko plešavost, ki vodi v trajno izgubo las. Lasje pri tej obliki nikoli več ne zrastejo, pride do popolnega uničenja in brazgotinjenja lasnih foliklov. Izguba las je lahko nenadna ali postopna. Poznamo primarne cikatricielne alopecije, ki so lahko posledica bolezni lichen planopilaris, folikulitisa lasnih foliklov na glavi in lupusa eritematozusa. Sekundarna cikatricielna alopecija je lahko posledica vnetnih ali avtoimunskih bolezni, različnih okužb, neoplastičnih in granulomatoznih dermatoz, obsevanja ali opeklin.

Najprej diagnoza, nato ustrezno zdravljenje

Alopecija in izpadanje las sta deloma ozdravljivi, vendar je rezultat zdravljenja odvisen od tipa plešavosti, vztrajnosti bolnika in sodelovanja med bolnikom in zdravnikom. Na spletu in v nekaterih drogerijah lahko kupimo številne preparate, ki obljubljajo hitre in neizmerno učinkovite rezultate, a so ti najpogosteje nepreverjeni, zato se svetuje zdravljenje in preverjanje uporabljenih preparatov pri zdravnikih specialistih. 

Zdravljenje z zdravili

Pri androgeni alopeciji se zdravljenje nekoliko razlikuje med spoloma. Pri moških zdravimo z zdravilom finasterid (sicer zdravilo za zdravljenje hiperplazije prostate) in 2–5-odstotnim minoksidilom. Pri ženskah uporabljamo antiandrogene, kot sta ciproteron acetat in 2-odsotno raztopino minoksidila.

Kirurško zdravljenje

Pri obeh spolih lahko pri hujših oblikah in neuspešni farmakološki terapiji uporabimo tudi kirurške metode, pri čemer razlikujemo med transplantacijo las (lasnimi presadki) in lasnimi vsadki.

Lasni presadki

Pri lasnih presadkih gre za presaditev las z enega dela telesa na področje lasišča, kjer las primanjkuje. Gre za presajanje enot lasnih mešičkov. Poseg se izvede v lokalni anesteziji, pri čemer se mešičke s po 2–3 lasmi presadi iz dajalske regije na področje regije prejema, kjer se vsakega posebej presadi in oblikuje tako, da raste v pravilni smeri. Prednost te metode je, da je presaditev las trajna in da so lasje enaki našim po rasti in strukturi. V enem posegu se lahko presadi približno 8000 las, po posegu pa je priporočljiv nekajdnevni počitek. Področje posega je opazno in bolj občutljivo približno 2 tedna po posegu, novi lasje pa začnejo, po začetnem pričakovanem izpadanju, rasti v približno 3–4 mesecih. Poseg je drag, v pooperativnem obdobju pa lahko ob nepravilni izvedbi in oskrbi področja po posegu pride do okužbe z brazgotinjenjem, kar zahteva antibiotično zdravljenje. Vsekakor je pred posegom smiseln posvet in po posegu spremljanje s strani specialista z izkušnjami na področju presajanja las. 

Lasni vsadki

Pri lasnih vsadkih gre za sintetične vsadke, ki se ujemajo z barvo las stranke. Prednost lasnih vsadkov je, da gre za hiter in neboleč poseg, ki se ga lahko izvede tudi kot dopolnilno terapijo transplantacije las. Poseg je neboleč, saj se opravi v lokalni anesteziji, po posegu ni šivov ali obližev ali večjih omejitev vsakodnevnih dejavnosti. Lasni vsadki dajejo naraven izgled in omogočajo aktiven način življenja v kratkem času po posegu. Slabost lastnih vsadkov je, da sintetični lasje ne rastejo in niso enaki našim lasem, a je razlika ob pravilnem urejanju las v pričesko za okolico praktično nerazpoznavna.

Pia Cerkovnik, dr. med., in prof. dr. Igor Bartenjev, dr. med., specialist dermatovenerologije, Dermatologija Bartenjev