Turno smučanje: pobeg v zimsko tišino

Si predstavljate kako debelo bi pogledal Wilhelm Von Arit, če bi ga na kak lep pomladni konec tedna oživeli in postavili na vrh 3106 metrov visokega Sonnblicka, na vrh gore, na katero se je sam povzpel leta 1894 in se z nje spustil na smučeh? Podvig predstavlja prvi zabeležen turni smuk. Kar bi gospod Von Arit videl, bi povzročilo začudenje, če ne osuplost. Skoraj nepretrgana kolona turnih smučarjev se vzpenja proti vrhu gore, pri tem so sproščeni in vedro razpoloženi. 

Edina smučarska disciplina, ki iz leta v leto raste

Turna smuka je danes zelo popularna in kljub dolgemu stažu v sferi alpinizma velja za moderen, celo trendovski šport oz. rekreacijo. Ukvarjati z njim je kul. Ima veliko sorodnih oblik, ki so izšle iz prvinskega turnega smučanja, npr. tekmovalno turno smučanje in smučanje izven urejenih smučišč aka freeride so najbolj kričeči. Vsem je skupno smučanje po neurejenih terenih, razlikujejo pa se po vsem drugem, opremi in modi. Širina smuči in obleke je pri tem sorazmerna.

Turno smučanje je bojda edina smučarska disciplina, katere število privržencev iz leta v leto raste. Tako pravijo tisti, ki smuči izdelujejo in prodajajo. Vse preostale stagnirajo.

Šport umirjenih ljudi

Jasno, v tem hitrem času, ko se je treba povsod dokazovati, grebsti, gnati, je pobeg v zimsko ali pomladno zasneženo naravo blagodejen! A tega ne morete storiti na Krvavcu, ker bo tam okoli vas bezljalo nič koliko ljudi. Vsi hlastajo po svojem terenu in od omenjenega pobega od ponorelega sveta ne bo kaj dosti. Treba bo stran od žičnic, treba si bo pomagati z lastno paro. Treba se bo skulirati do te mere, da vam bo vseeno, če boste v celem dnevu presmučali vsaj petino manj, kot če bi si pomagali z žičnicami. Za takšno umirjenost so potrebna leta, treba je videti bistvo, ki pa ga v nasprotju s Siddharto Gavtamo ne bomo uzrli pod figovim drevesom, temveč prav tam, stran od množic, v nedotaknjeni zasneženi naravi. Turna smuka je, čeprav je primerna za vse, do pred kratkim veljala predvsem za šport srednje in starejše generacije – prav zaradi te umirjenosti. V zadnjih letih pa se starostna meja hitro niža. Podajmo se preko osnovnih napotkov, nasvetov glede turne smuke.

Kakšno opremo za turno smuko izbrati

Začnimo s tistim, kar je najlažje pridobiti, oprema. Če si želite turne smuke, imate dobro službo, si boste sedaj v času konjunkture vzeli kako popoldne, šli v prvo trgovino specializirano za gorske športne (ali pač katero od ogromnih športnih veletrgovin v slogu »ni da ni«), verjeli prodajalcu na besedo in se otovorili z novo opremo. Rešeno! Verjetno boste domov prinesli tudi kak kos, ki se ga v trgovini že dolgo niso mogli znebiti, a tega še nekaj časa ne boste vedeli. Če se boste stvari lotili bolj premišljeno, pa boste predvsem pri izbiri osnovnega rekvizita, smuči, hitro naleteli na kaos neštetih znamk opreme, različnih dimenzij, teže in ergonomskih rešitev. 

Pazite, da ne kupite prekratkih smuči

Nekaj zmot glede nakupa smuči se vleče že desetletja. Vedno se je govorilo, da morajo biti turne smuči kratke, pred časom sem slišal prodajalca v eni od znanih ljubljanskih trgovin razlagati, da mora turna smučka segati do lastnikovega nosu. Če se ukvarjate s smučarskim baletom, morda, če pa hočete lepo smučati v mehkem snegu (k čemur stremimo verjetno vsi), pa je to napačna izbira. Prekratka turna smučka je namreč v mehkem snegu precej manj stabilna in zato težje vodljiva. Izjema je le izumrli model kratke, a tudi zelo široke Haganove smučke, ki je ob drugačni tehniki dobro delovala tudi v globokem snegu. Idealna dolžina turnih smuči je sicer enaka višini minus največ 5 cm.

Koliko naj bo smuča široka? Neizpodbitno dejstvo je, da boste 80 % časa hodili navzgor, 5 % časa boste občudovali razgled in 15 % časa (a raje manj) boste smučali. Če je vaše smučarsko znanje zadovoljivo, zato ne gre pretiravati s širino smuči. Jasno, če boste na vrh uspeli privleči plohe s 110 mm pod čevljem, boste spust lahko preleteli v desetih zavojih, ki bodo verjetno videti še kar dobro, tudi če niste najboljši smučar. A na koncu petega zaporednega dne vam bo muskelfiber od vlačenja težkih smuči pri spustu že malo grenil užitek. Lastniki zmernih širin bodo pri istem spustu (ob sicer malo krajših zavojih in morda pogostejšem občudovanju razgledov) še vedno zadovoljno vriskali. Idealna širina oz. najboljši kompromis med plovnostjo in težo turne smuče je med 85 in 9 mm pod čevljem.

Čevelj se vam ne bo sam oblikoval po nogi

Klasična napaka pri nakupu turnih smučarskih čevljev je kupovanje prevelikih turnosmučarskih čevljev. Do pred kratkim so bili za to, poleg nevednosti kupcev, krivi prodajalci. Zadnjih deset let imajo vsi turni čevlji notranje čevlje, ki zahtevajo termoobdelavo. Ko isti notranji čevelj obujemo surovega, ne daje realne slike velikosti, saj ni prilagojen nogi. Velikost čevlja se kaže v t. i. številki mondopoint, ki je v bistvu dolžina vašega stopala v centimetrih. Če imate zdrava, mlada stopala, je velika verjetnost, da vam bo čevelj s številko mondopoint, ki bo enaka dolžini stopala plus od pol do enega centimetra, po pravilni toplotni obdelavi notranjega čevlja kot ulit. Pri starejših, bolj zahtevnih stopalih je potrebna še obdelava zunanjega čevlja. Do pred kratkim je le tu in tam kaka trgovina nudila čisto primitivno termoobdelavo čevlja. Rešili so se vas s nasvetom, da se bo notranji čevelj že sam oblikoval po nogi. Mogoče bi se malo oblikoval, a precej verjetno je, da boste prej nehali turno smučati ob vseh žuljih, ki vam bodo grenili kičasto lepe dni v gorah. 

Nahrbtnik naj ima različne žepe

Nahrbtnik je zelo pomemben, posebno če se odločate tudi za večdnevne turne smuke. Poglejmo, kaj so bistveni parametri dobrega turnosmučarskega nahrbtnika, primernega tudi za večdnevno smuko. Ločen predel za lavinsko opremo, ki nam prihrani vsakokratno tlačenje lopat in sonde nazaj v edini prostor, potem ko smo hoteli izbrskati čokolado z dna nahrbtnika. Poleg čim večjega zgornjega vhoda v nahrbtnik potrebujemo tudi vhod iz hrbta, ki nam omogoča manj invaziven dostop do spodnjih artiklov in s tem povezano manjšo možnost izgube v primeru vetra, slabega vremena itd. Manjši žep na ledvenem pasu, v katerem sta krema za sončenje in mazilo za ustnice. Ločeni, oblazinjen predalček na vrhu za sončna očala lahko uporabimo tudi za hitre prigrizke.

Ali se boste dodatno otovorili še z lavinskim balonom, je vprašanje za milijon dolarjev. Če greste na turno smuko tu in tam in se zadeve ne boste lotili z veliko študija, je lavinski nahrbtnik vsekakor koristen. Če o plazovih veste veliko, ste z glavo pri stvari in boste tako tudi izbirali ture, bi si upal reči, da so tisti dodatni trije kilogrami pri večini klasičnih turnih smuk v Sloveniji odveč. Druga zgodba je freeride, kjer človek hočeš nočeš prevzame obrate okolice in se včasih brez daljšega razmisleka zažene v nezvoženo pobočje. Če bi prišel tja počasi, trezno razmišljujoč, se morda ne bi. Pri turnem smučanju lahko plazovni nahrbtnik nadomesti počasna in temeljita presoja – ob zadostni podlagi znanja seveda. Škodi pa, kot rečeno, nikakor ne!

Recite »ne« plezalnim čeladam

Da ali ne? Spet vprašanje, na katerega bi moral, čeprav je na poti navzgor skrajno nerodna, izstreliti da, da! A ne bom. Nikdar nikomur ne rečem, da je čelada za turno smuko nujno potrebna. Predvsem, ker se turna smuka dogaja počasi in ker okoli nas ni norcev, ki v »plugsmuku« divjajo okoli nas. Smučarska čelada seveda ne škodi, in če imate na nahrbtniku mrežico, s katero jo transportirate navzgor (na glavi seveda ne, saj bo v loncu zabrbotalo …), je vse prav.

Kar pa lahko rečem pri polni zavesti, je, da plezalne čelade, pod katerimi se največji delež čeladarjev med turnimi smučarji počuti olajšujoče varne, nimajo velike koristi. Sploh nekatere plezalne »kahlice«, ki nam bolj ali manj pokrivajo le plešo in jih že močnejši sunek vetra prevesi na stran. Te so namenjene predvsem varovanju zgornjega dela glave (kamenje, previsi ...) pri plezanju, padec smučarja pa običajno rezultira v udarcu s strani, zato imajo prave smučarske čelade pokrita tudi ušesa. V primerjavi s prej omenjenimi kahlicami, tu čelada trdno stoji na glavi. Tu je torej odgovor – če bi imeli čelado pri turni smuki, imejte smučarsko čelado ali pač enega od novejših hibridov iz sveta tekmovalnega turnega smučanja.

Na teren se ne odpravljajte brez predhodnega znanja

In sedaj smo pri tistem, česar se ne da v celoti kupiti. Prvi del, predavanja o znanjih turne smuke, se da kupiti in je to tudi priporočljivo, saj gredo stvari v glavo lažje, če jih vidimo in slišimo. A situacije v sferi turnosmučarskega »risk managementa« največkrat niso črno-bele in zahtevajo odločitve na podlagi izkušenj ter prebranih ali slišanih zgodb.

Tečajev turne smuke je danes kot gob po dežju. Od plejade gorskih vodnikov, preko podjetnih alpinističnih inštruktorjev ali gorskih reševalcev do soseda, ki gre vsako leto nekajkrat na Kredarico in mu gre bolj kot za zaslužek za izločanje dopamina, hormona sreče, ob občudovanju vrste znanja željnih. Laiku, ki se na hitro odloči, da bo začel turno smučati, in bi se rad udeležil tečaja turne smuke, je praktično nemogoče ločiti plevel od pridelka. Dejstvo, ki naj upravičeno sproži sumničavost, je anonimnost izvajalcev gorniških tečajev. Brezhibna spletna stran, ki obljublja vse živo, a nikakor ne morete priti do konkretnih imen in vsaj krajše biografije izvajalcev. Le na podlagi tega lahko namreč ocenite izkušenost in verodostojnost najdenih izvajalcev.

Kam na turno smuko

Ko ste enkrat oboroženi z mero znanja, je čas za pravo akcijo, za turno smučanje. A pojavi se problem. Če boste cilj izbirali preveč prestrašeni, boste redko dobro smučali. Že naši dedje so govorili, da cagav fant ni še nikoli pri fejst punci spal. Če boste preveč pogumni, utegnete končati v plazu. Izbira prave ture ob pravem času je ena najpomembnejših odločitev pri turni smuki. Govorim z vidika ambicioznejših turnih smučarjev, ki jim vzpenjanje ob robu smučišča ali neskončno ponavljanje domačih kucljev ni dovolj. Na popularno Lepo špico nad Ukvami ali po zapuščenem smučišču na Kobli lahko greste prav ob vsakih snežnih razmerah.

Slovenija je je alpska država in v tem paketu je prejela tudi dostojno zalogo snežnih padavin – letos bi bile nad količino snega zavistne tudi osrednje države alpskega loka. Imamo nekaj lepega terena, a generalno gledano je večina nižjih kucljev, primernih za zgodnjo zimo, medtem ko više gori kraljuje močan veter, v spodnjih nadstropjih gosto zaraščenih. Tako turnemu smučarju po nekaj sto višinskih metrih čudovite smuke z vrha ne uide nekaj lomastenja. Najbolj veličastni turni smuki v Sloveniji se pokažejo v najlepših razmerah šele v pozni zimi in pomladi. Kljub nizki nadmorski višini naših gora se turni smuki v osrčju Julijskih ali Kamniško-Savinjskih Alpah lahko kosajo z najboljšimi neledeniškimi smuki v Alpah. Seveda, ledenikov nimamo več, in kdor si želi pravega visokogorskega smučanja, bo moral po to v osrednje Alpe. Krona turnega smučanja v Alpah je lahko slovito turnosmučarsko potovanje od Chamonixa do Zermatta, kjer v šestih dneh na smučeh opravimo pot preko številnih visokih vrhov in sedel ter veličastnih ledenikov. Pravi turnosmučarski odklop! Prav tako veličasten je spust z najvišjega vrha Alp, 4810 metrov visokega Mont Blanca. Pripeti si smuči prav na vrhu in se pognati preko neskončnih severnih pobočij in ledenika Bossons proti več kot 3000 metrov nižjemu Chamonixu, je gotovo eno najveličastnejših turnosmučarskih doživetij, ne samo v Evropi.

Poglejte, kakšen je naklon pobočja

Pri oceni varnosti ture ima največjo vrednost naklonina pobočja. Tudi v peti stopnji plazovne nevarnosti vas plaz ne more presenetiti na pobočju z naklonino pod 25 stopinj, zelo redko v naklonih do 30 stopinj. Fizika pač. Seveda če nad seboj nimate strmejšega pobočja, ki vam lahko pošlje plaz. V nasprotju s tujino za naše gore zemljevidi z označeno naklonino pobočij žal še ne obstajajo. Obstajajo merila, s katerimi si pri ocenitvi strmine pobočij na zemljevidu lahko pomagate. Na samem terenu si lahko pomagate z naklonometri, ki se pritrdijo na smučarske palice, ali pa si ob obnovitvi matematičnega znanja pomagate s kotnimi funkcijami in smučarskimi palicami.

Če je naklonina večja, je koristno vsake toliko časa pogledati, kaj se nahaja pod površino snežne odeje. Obstaja kar nekaj preizkusov snežne odeje, ki jih bodo začetniki najlažje spoznali na tečajih turne smuke ali pač iz knjig. Norveška metoda ter švicarska snežna klada sta sedaj nekoliko v senci in trenutno se govori predvsem o kanadski t. i. CT-metodi in njenih različicah. Čez čas bo prišel še kak modernejši način, bistvo bo ostalo enako. Preizkusi snežne odeje so nekakšen instrument za predalčkanje stopnje nevarnosti. Z dovolj izkušnjami lahko nevarnost ocenite že samo s prerezom snežne odeje oz. s hitrim odkopom zgornjih plasti. Na hitro povedano: sipka snežna plast med kompaktnimi plastmi je tisto, česar si ne želite.

Včasih se človek znajde v situaciji, ko bo pobočje nekje v sivi coni varnosti, a bo prehod tega nadvse pomemben (krožne ture, prehodi med kočami na velikih alpskih turah itd.). Takrat moramo prevzeti vse možne varnostne ukrepe in s tem zmanjšati možnost oz. posledice plazu. Pri tem uberemo najvarnejšo pot med t. i. varnimi otoki, skupina se raztegne in s tem zmanjša obremenitev snežne odeje in poveča možnost, da del skupine ostane izven plazu in hitro pomaga.

Za izvedbo zahtevnejših strmih turnih smukov je potrebno studiozno spremljanje vremena, vetra in snežnih razmer, na podlagi česar lahko ocenimo, ali bo neko strmo pobočje ali grapa.

Tema, ki sem jo poskusil sedaj nakazati, je obsežna in bi za temeljitejši pogled zahteva pisanja za celo knjigo. Naj članek služi le za morebitno ogrodje nadaljnjemu učenju, spoznavanju in raziskovanju te, kot radi rečemo, najlepše dejavnosti, ki jo lahko počnemo v gorah … Oblečeni! Srečno!

Tomaž Jakofčič, alpinist in gorski vodnik, Slovenska gorniška šola