Psihosomatske motnje pomaga zdraviti psihoterapija

Psihosomatske motnje se obravnava v tesnem sodelovanju z obravnavo fizičnih bolezni, bolečin ter duševnosti s psihološkega oziroma psihoterapevtskega vidika. Ker čustva vplivajo na fizično bolečino telesa in tudi razvoj bolezni, je pri obravnavi psihosomatskih motenj smotrna dolgotrajnejša psihoterapevtska obravnava. Bolezen se razvija dlje časa, zato telo tudi za regeneracijo potrebuje čas, da se povrne v prvotno stanje. 

Od čustev do psihosomatskih motenj

Kot že omenjeno, so čustva tista, ki jih lahko povezujemo z določenimi psihosomatskimi motnjami. Pa vendar se čustva ne pojavijo sama od sebe. Povezana so z našimi mislimi, prepričanji o življenju, nami samimi, družbo in vsemi področji, na katerih delujemo ali si o njih ustvarjamo mnenja.

Prepričanju »za vse je kriva država« navadno botruje jeza, ki je lahko izražena v različnih stopnjah moči. Če človek zelo pogosto razmišlja na takšen način in tovrstno razmišljanje traja več let, se tudi jeza v telesu pojavlja tako pogosto. In kadar čutimo jezo, jo v telesu občutimo kot napetost, predvsem v zgornjem delu telesa. Lahko se pojavi tudi bolečina v glavi, na področju srca in podobno. Posledično tudi stiskamo čeljust, kričimo naglas ali v sebi (vase obrnjena jeza), kri nam požene po žilah, kot bi odprli vodo na pipi. Ko se tovrstno dogajanje v telesu pojavlja znova in znova, pride do psihosomatske motnje, torej fizične in duševne bolečine.

Različni psihoterapevtski pristopi

Iz brezna psihosomatskih motenj se lahko izkopljete s pomočjo različnih podpornih sistemov, kot je psihoterapija. Ta je kot veda razvejana na več modalitet.

Nekatere teorije se v osnovi osredotočajo na spreminjanje prepričanj in misli, ki, kot smo spoznali, vplivajo na čustva in občutke, ki jih oseba čuti. Druge psihoterapevtske modalitete več pozornosti namenjajo predelovanju preteklih dogodkov, ki naj bi povzročili v človeku določeno mišljenje in čustvovanje. Tretje pa namenjajo več pozornosti delu s telesom in v njem zastalih čustev.

Dejstvo je, da bi v obravnavi katere koli modalitete najverjetneje prišli do vsaj delnega izvora (zavedno ali nezavedno) vaše psihosomatske motnje, kar bi povzročilo izboljšanje stanja. Če pa se osredotočimo na telo in dejstvo, da veliko ljudi s psihosomatskimi motnjami zaznava predvsem spremembe v telesnem počutju in ima tudi že kakšne bolezni, je na telo orientirana psihoterapija bolj primerna. In tudi tukaj lahko posameznik izbira med več različnimi modalitetami. V nadaljevanju sta podrobneje opisana dva psihoterapevtska pristopa.

Geštalt terapija

Za posameznike s psihosomatskimi motnjami se geštalt terapijo uporabi v povezavi:

• z zavedanjem telesnih občutkov oziroma ozaveščanjem telesnih občutkov v sedanjem trenutku;
• s čustvenim zavedanjem in izražanjem oziroma spodbujanjem klientov za raziskovanje svojih čustev in izražanje v varnem in podpornem terapevtskem okolju;
• z nedokončanjem čustvenih blokad – obravnavanje teh čustvenih blokad lahko potencialno ublaži stres in prispeva k lajšanju simptomov;
• s holističnim pristopom, ki upošteva, da je posameznik integrirano bitje z mislimi, občutki, vedenjem in fizičnimi občutki, ki so medsebojno povezani;
• z duhom in telesom oziroma upoštevajoč povezave med mislimi, čustvi in ​​fizičnimi občutki;
• s samoodgovornostjo oziroma prevzemanjem odgovornosti za svoja dejanja;
• z integracijo ločenih delov, saj lahko tehnike gestalt terapije klientom pomagajo integrirati odcepljene dele sebe. 

Psihodinamska psihoterapija

Tudi psihodinamska terapija lahko, tako kot geštalt terapija, ponudi vpogled in podporo posameznikom s psihosomatskimi motnjami. Poglejmo, kako.

• Nezavedni procesi: poglabljanje v nezavedni um za odkritje potlačenih čustev, konfliktov in nerazrešenih vprašanj.
• Simbolizem in metafora: raziskovanje simboličnih pomenov simptomov ter povezovanje z njihovimi čustvenimi izkušnjami.
• Obrambni mehanizmi: prepoznavanje in razumevanje obrambnih mehanizmov lahko osvetli, kako se posamezniki spopadajo s stresom in čustveno stisko.
• Zgodnje življenjske izkušnje: izkušnje, odnosi in navezanosti v zgodnjem otroštvu oblikujejo posameznikove čustvene in psihološke vzorce.
• Transfer in kontratransfer: transfer (nezavedni občutki, preneseni na terapevta) in kontratransfer (terapevtova čustva do klienta).
• Delo skozi čustva: varen prostor za izražanje in delo skozi globoko zasidrana čustva.
• Medosebni odnosi: na psihosomatske simptome lahko vplivajo medosebna dinamika in izkušnje v odnosih. Raziskovanje vzorcev odnosov.
• Vpogled in sprememba: vpogled v nezavedno.
  

Kognitivno-vedenjska terapija (KVT)

Najpomembneje je, da se klient dobro počuti v terapevtskem procesu. Vendar je za nekoga, ki v osnovi ne mara plesa, risanja ali drugačnega izražanja s telesom in bi zaradi tega opustil terapijo, bolj primerna in učinkovita oblika psihoterapije, ki temelji na delu s kognicijo. Ena takšnih in tudi učinkovitih na področju psihosomatskih motenj je kognitivno-vedenjska psihoterapija (KVT).

KVT se osredotoča na prepoznavanje in spreminjanje nekoristnih miselnih vzorcev, ki so povezani s čustveno stisko in fizičnimi simptomi. Pri posameznikih s psihosomatsko motnjo se lahko kognitivno-vedenjska terapija uporabi tudi za:

• prepoznavanje miselnih popačenj,
• obvladovanje stresa,
• aktivacijo novega vedenja in testiranje učinkovitosti starega vedenja,
• strategije za obvladovanje čustev in fizičnega nelagodja,
• psihoedukacijo,
• postavljanje ciljev,
• strategije za preprečevanje ponavljanja neželenih vzorcev,
• izbiro bolj zdravega življenjskega sloga.

Izberite torej psihoterapevta, ki vam je glede na pristop in osebnostne karakteristike najbližje in ob katerem se počutite lagodno ter varno. Vsekakor pa ne odlašajte s prvim pogovorom. Lažje in hitreje je ukrepati preventivno, kot se ukvarjati s kurativo.

Evija Evelin Zavrl, mag. psihosoc. pom.