Otrok ni len ali razvajen, morda ima psihosomatske motnje

Psihosomatske motnje pri otrocih in mladostnikih so zapleten in pogosto napačno razumljen vidik pediatrične obravnave. Te motnje lahko pomembno vplivajo na fizično in čustveno počutje otroka ali mladostnika, hkrati pa tudi na njegovo splošno kakovost življenja. Razumevanje vzrokov, simptomov in možnosti zdravljenja psihosomatskih motenj je ključnega pomena za starše, zdravstvene delavce in učitelje, da lahko omogočijo primerno oskrbo in podporo mladim, ki trpijo zaradi teh težav.

Psihosomatske motnje so znane tudi kot somatoformne motnje

Somatoformne motnje so glavne oblike psihosomatskih bolezni. Včasih se izraza somatoformne motnje in psihosomatske motnje uporabljata tudi kot sinonim. Fizični simptomi somatoformnih motenj so resnični, a imajo namesto fizičnih vzrokov psihološke izvore. Simptomi so pogosto podobni simptomom fizične bolezni. Te motnje se lahko kažejo na različne načine, prizadenejo telesne funkcije in sisteme brez kakršnega koli očitnega osnovnega zdravstvenega vzroka. Pri otrocih in mladostnikih je lahko psihosomatske motnje posebej težko diagnosticirati zaradi prekrivanja telesnih in čustvenih simptomov. V psihologiji in medicini že dolgo velja, da ni ločitve med dušo in telesom, temveč prepoznavamo, da sta fiziološko in psihološko neločljivo povezana. Slednje je najbolj očitno prav pri somatoformnih ali psihosomatskih motnjah. V procesu diagnosticiranja je pogosto težko določiti razmerje vpliva določenega dejavnika za nastanek in potek bolezni.

Somatoformne motnje so pogostejše pri otrocih kot odraslih

Ena od bistvenih značilnosti somatoformnih motenj je, da kljub očitnim simptomom in znakom motenj z medicinskimi preiskavami ne najdemo vzroka ali razlage za njihov nastanek. Telesne simptome spremlja pacientova zaskrbljenost in nemalokrat tudi prošnje ali zahteve po nadaljnjih preiskavah. Pri otrocih in mladostnikih takšne zahteve najpogosteje izražajo starši in skrbniki. Če diagnostični postopki ne pokažejo vzroka težav ali ne locirajo fiziološke komponente motenj, so starši pogosto razočarani in si to interpretirajo kot nesposobnost zdravstvenega osebja.

Pri otrocih so telesni simptomi, ob katerih ni bistvenih odstopanj ob telesnem pregledu in pri laboratorijskih ali drugih diagnostičnih postopkih, dokaj pogosti. Razsežnost motnje pa dobijo takrat, kadar pomembno omejujejo otrokovo splošno funkcioniranje in dobro počutje. Pri otrocih so najpogostejši simptomi: glavobol, bolečine v trebuhu, bolečine v okončinah in simptomi, ki so podobni nevrološkim motnjam. Somatoformne in psihosomatske motnje so pri otrocih pogostejše kot pri odraslih. Kar deset odstotkov otrok, ki so zaradi težav v pediatrični obravnavi, kaže simptome, ki jih ni možno povsem razložiti z diagnostiko in preiskavami. Pri 25 do 50 odstotkih otrok, ki imajo fizične težave, pa zdravniki ugotavljajo pomemben vpliv psihosomatskih dejavnikov. Glede na populacijo se ocenjuje, da je pri otrocih prisotnih od 2 do 5 odstotkov somatoformnih motenj. Pojavnost je v otroštvu enakomerno razporejena glede na spol, v adolescenci pa se delež povečuje v prid deklicam.

Stres in čustveni dejavniki so glavni ’krivci’ za razvoj psihosomatskih motenj

Stres in čustveni dejavniki igrajo ključno vlogo pri razvoju psihosomatskih motenj pri otrocih in mladostnikih. Preučevanje razmerja med stresorji, kot so akademski pritiski, odnosi med vrstniki in družinska dinamika, ter pojavom fizičnih simptomov je bistveno za razumevanje etiologije teh motenj. Poleg dejavnikov stresa in čustvenega odziva posameznika lahko igrajo vlogo tudi genetski in biološki dejavniki.

Diagnosticiranje psihosomatskih motenj je pri otrocih precej težavno

Trenutna klasifikacija bolezni MKB-10 (ki se počasi poslavlja) razvršča somatoformne motnje v pet kategorij.

1. Somatizacijska motnja, ki jo označujejo mnogi ponavljajoči in spreminjajoči se simptomi, ki trajajo vsaj dve leti in zajemajo kateri koli organski sistem ter se odražajo v poklicnem, družinskem in družbrnrm življenju.
2. Nediferencirana somatoformna motnja vsebuje kratkotrajne in manj izrazite, ponavljajoče in spreminjajoče se telesne simptome, ki jih ne moremo razložiti z medicinskimi preiskavami.
3. Hipohondrično motnjo označuje predvsem prekomeren strah, da ima posameznik težko bolezen, kljub temu da so prisotni blagi simptomi ali pa jih sploh ni. Največkrat je prisoten strah, da se ta bolezen razvija in je terminalna.
4. Somatoformna avtonomna disfunkcija je motnja, pri kateri je simptomatika povezana predvsem s funkcijo avtonomnega živčevja.
5. Trajna somatoformna bolečinska stanja so stanja, ki vključujejo trajno in zaskrbljujočo bolečino, ki je ni možno razložiti s fiziološkimi procesi.

Diagnosticiranje psihosomatskih motenj pri otrocih in mladostnikih je zlasti zahtevno zaradi prekrivanja telesnih in čustvenih simptomov. Vzrok za nastanek teh motenj je zelo redko enoznačen in ne moremo postaviti neposredne vzročno-posledične povezave. Najpogosteje gre za preplet različnih dejavnikov, ki se ob določeni sprožilni situaciji izrazijo v takšni obliki. Nekateri otroci so temperamentno bolj ranljivi in bolj izpostavljeni tveganju za nastanek. Pomembno je razumeti, da se somatoformne motnje povezujejo z nastankom anksioznosti in depresivnosti. Pravilna diagnostika in izključitev somatskih dejavnikov je bistvenega pomena za načrtovanje in oblikovanje nadaljnjih oblik zdravljenja.

Pri somatoformnih motnjah je indiciran multidisciplinarni pristop. Z vidika psihoterapije sta indicirana vedenjsko-kognitivna terapija in družinska terapija.

Otroci s psihosomatskimi motnjami so pogosto označeni kot leni ali razvajeni

Somatoformne in psihosomatske motnje povzročajo preglavice tako posamezniku, njegovim svojcem, kot tudi medicinskemu osebju. V primeru otroka in mladostnika proces diagnostike in zdravljenja največkrat nadzorujejo starši. V primeru, ko za telesne tegobe medicina ne more ponuditi jasnih fizioloških in oprijemljivih rezultatov, starši pogosto tega ne sprejmejo z odobravanjem, temveč prej z razočaranjem. Nemalokrat to povezujejo s pomanjkljivo obravnavo, inkompetentnostjo ali celo arogantnostjo medicinskih strokovnjakov. Ker je pri somatoformnih motnjah nemogoče odkriti jasne fiziološke korelate, se starši nemalokrat zatečejo k »tradicionalni medicini« ali »alternativni medicini«. Tako poiščejo pomoč samooklicanih in ljubiteljskih strokovnjakov, ki z različnimi znanstveno neutemeljenimi in eksotičnimi metodami pristopajo k odpravljanju težav otroka ali mladostnika. Paradoksalno lahko takšni, mestoma tudi nenavadni pristopi, otrokom celo pomagajo in ublažijo njegove simptome, saj zmanjšajo njegov stres in ga pomirjajo. Hkrati imajo takšni pristopi tudi funkcijo, da starši priznavajo otrokove težave kot realne, kljub temu, da medicinske preiskave niso pokazale ničesar bistvenega.

Somatoformne motnje so glede na slovensko tradicionalno mentaliteto pri nas v laični populaciji zelo slabo sprejete, nemalokrat pa tudi pri strokovnjakih. Hitro se lahko zgodi, da si odrasli otrokove somatoformne težave interpretirajo kot simulacijo, pridobivanje pozornosti, izkoriščanje ostalih, razvajenost ali iskanje ugodnosti zase. V praksi nemalokrat od staršev ali učiteljev slišimo, da se otrok »samo dela« ter da se izogiba delu ali šolanju. V Sloveniji je prisoten zanimiv pojav, ki je povezan z zgodovinsko tradicijo, da je delo univerzalno zdravilo za katerekoli tegobe. Tudi, če je delo pripeljalo v stres in izgorelost, prevladuje mišljenje, da se to odpravlja s še več dela ali z aktivnostjo.

Šele, ko bomo zares razumeli, da so somatoformne motnje resnične motnje in imajo kot takšne enakovredno kategorijo med vsemi ostalimi medicinskimi diagnozami, bomo lahko otroku ali mladostniku s takšnimi težavami zares pomagali.

dr. Tristan Rigler, univ. dipl. psih., specialist klinične psihologije