Najpogostejši razlogi za varanje

Jeza, bes, žalost, razočaranje, sram, nemoč. Nezvestoba boli. Dobesedno. Ne samo duša, tudi telo. Ko je popit medenotedenski koktajl in je čaša razbita, se je treba odločiti – vztrajati in začeti znova ali zapustiti odnos? 

Da bi lažje sprejeli odločitev, ali v odnosu ostati ali ne, nam lahko pomaga razumevanje, zakaj je v določenem odnosu do varanja sploh prišlo. Psihologinja Anamarija Toth Kostevc in psihologinja ter psihoterapevtka Hermina Nur izpostavljata nekaj najpogostejših razlogov za varanje. 

Vzrok št. 1: hrepenenje po občutkih zaljubljenosti

Zagotovo ste že slišali rek, da je ljubezen kot droga. In zares je. Raziskovalci so v možganih zaljubljencev ugotovili visoko koncentracijo mešanice hormonov dopamina, noradrenalina in fenetilamina, ki v telesu sproži stanje skrajne evforije. Kot ste verjetno že izkusili tudi na lastni koži, stanje zaljubljenosti po nekaj mesecih mine in mnogo posameznikov te faze ne zna premostiti. Hrepenijo po hormonskem koktajlu, ki so ga okusili v fazi medenih tednov, kar pa se lahko spremeni v brezizhoden položaj, ki vodi v varanje. Fazo medenih tednov je namreč mogoče izkusiti le, če se ponovno zaljubimo. 

Vzrok št. 2: neuspeh v fazi navezovanja

Nekateri pari fazo zaljubljenosti uspešno premostijo, a do neuspeha pride v fazi, ki sledi. V fazi navezovanja. Ko se dva podata med rjuhe, se po spolnem odnosu v telesu sprosti mešanica različnih hormonov sreče – najbolj poznan med njimi je oksitocin. Gre za hormon ugodja, katerega vsebnost je pri zaljubljencih enako visoka kot pri doječih materah. Oksitocin pri zaljubljencih sproži potrebo po navezovanju – kot pri dojenčku, ki se navezuje na mamo.

Pri ženskah je estrogen tisti, ki po seksu poveča delovanje oksitocina, kar pri njej prebudi hrepenenje po pripadnosti in navezovanju. Pri moškem pa testosteron nevtralizira oksitocin ter posledično vpliva na to, da se moški umika iz odnosa. Potrebo po pripadnosti in navezovanju pri moškem sprožijo drugi dejavniki: skupne aktivnosti in doživetja. Veliko parov se odtuji prav zaradi nepoznavanja biokemičnih procesov v našem telesu, čeprav gre za naraven proces, ki bi lahko vodil do večje povezanosti. V fazi navezovanja je torej ključno, da par čas skupaj preživlja kakovostno. Če jima to ne uspe, se bosta začela partnerja drug od drugega oddaljevati, namesto da bi se bolj povezala. 

Vzrok št. 3: kriza po rojstvu otroka

Nemalo partnerskih kriz nastopi v obdobju po rojstvu otroka: ženska se poglobljeno posveča svoji materinski vlogi, moški pa se, če ne sprejema polne odgovornosti očetovstva, začne v odnosu počutiti zapostavljenega in pogreša njeno bližino ter skupne aktivnosti. Največ vzrokov za varanje pri mlajših moških je po njihovih besedah občutek, da si nepotreben. Ta občutek pa vrednotijo tudi z zmanjšanim spolnim poželenjem pri partnerki. Ženske pa največkrat varajo iz emocionalne potrebe ter se v drugega partnerja tudi največkrat zaljubijo.

Vzrok št. 4: razlike v osebnih vrednotah

Veliko nesrečnih parov pride na psihoterapijo, kjer skupaj spoznavamo, kako visoko na lestvici vrednot je zvestoba pri njima. Pogosto ugotavljamo, da se o tem nikoli zares nista pogovorila in se njuni stališči razlikujeta. O tem, ali so naša pričakovanja do odnosa kompatibilna s partnerjevimi ali ne, je treba govoriti že v fazi navezovanja.

Tudi vse preostale življenjsko pomembne aspekte (odnos do starševstva, vzgojni stil, odnos do denarja, dela, sorodstva, vere, svetovnih nazorov itd.) je treba primerjati in ugotoviti, ali lahko sklepamo kompromise. Nepoznavanje stališč in molk med partnerjema pripeljeta do zamer in nezadovoljstva v odnosu. Pri nezrelih in slabše strukturiranih osebah pa tudi do varanja partnerja.

Vzrok št. 5: zveza z narcisoidnim partnerjem

Ko je eden od partnerjev narcisoiden (narcisoidna osebnostna struktura), je varanje slej ko prej nuja za tako osebo. Tak človek ima zaradi svoje narave nenehno potrebo po samopotrjevanju, biti občudovan. Tako se podaja v vedno nove seksualne pustolovščine, kar njegov partner kmalu odkrije. Razmerje s tako osebo ne vodi v spoštljiv in harmoničen odnos, temveč zgolj v trpljenje in čustveno hiranje. Prevarani lahko ponovno zaživi s strokovno pomočjo. Partnerska terapija pa v takih primerih največkrat ni uspešna.

Sumite, da vas partner vara

Osebe, ki varajo, se pogosto začnejo drugače vesti. Na začetku so bolj pozorni do partnerja, kasneje pa zanimanje za partnerja čedalje bolj upada. Ob tem lahko spremenijo videz, slog oblačenja, skrbi jih teža, videz, spremenijo se delovne navade … Stvari, ki se sicer lahko kažejo zgolj kot skrb za lastno zdravje, zato je vedno treba upoštevati širši okvir.

Zvestoba je odločitev

Zvestoba v partnerstvu je stvar vrednot – človek namreč izbere in se odloči, da bo zvest. Če je do varanja že prišlo, mora varajoči prevzeti odgovornost za svoje početje, prevarani pa se ne sme predolgo dojemati kot žrtev, ampak mora delati za odpuščanje. Varanje poškoduje dušo, prevarani pa potrebuje čas, kajti zaupanje mora zrasti – sploh takrat, ko je bilo poteptano!

Kaj lahko partnerja storita, če ugotovita, da sta se znašla v takem položaju? Varanje je boleča izkušnja za oba. Z vključitvijo v strokovno vodeno terapijo lahko to presežeta in celo izboljšata svoj odnos. Brez strokovne obravnave pa pri prevaranem partnerju največkrat ostanejo psihične posledice, medtem ko partner, ki vara, sam težko prepozna vzgibe in resnične vzroke, ki so ga do tega privedli. 

Hermina Nur, psihologinja, psihoterapevtka, spec. zdr. psih. in Anamarija Toth Kostevc, MBA univ. dipl. psih., spec. ZDT, Aristotel, zdravstveni center