Kako je epidemija covida-19 spremenila mlade

Po dveh letih »covidkriza« še kar vztraja, ukrepi se spreminjajo in jasno je, da smo se morali v tem obdobju marsičemu odreči, marsikaj pa smo tudi izgubili. Kot ravnatelj bom skušal v tem članku pogledati na osnovnošolce pred in v času »covidkrize« ter opozoriti na spremembe njihovih navad, odzivov in pogleda na svet. 

Osnovnošolci se soočajo s pomanjkanjem rutine

Čas, ki ga učenci preživljajo v šoli, je v prvi vrsti namenjen socializaciji in vzpostavitvi vsakodnevne rutine, ki sta izjemno pomembni za mladostnikov razvoj. Rutina predstavlja stabilnost in predvidljivost – otrok se privadi, da je določen del dneva namenjen sodelovanju pri pouku, del dneva je namenjen domačnim nalogam, prehranjevanju, druženju in tako naprej. V svetu, kjer na nas deluje nešteto signalov iz okolice, ki lahko zmotijo našo pozornost in nas odvračajo od bistva, je imeti rutino še toliko bolj pomembno.

Pri osnovnošolcih se zaradi zaprtih šol, karanten in izolacij čuti pomanjkanje rutine. Starši so namreč to ob službah, ki so jih opravljali tudi v času »lockdownov«, težko vzpostavili, učitelji, ki so več mesecev imeli stik z učenci samo po spletu, pa prav tako. V šolah namreč opažamo, da so si v tem obdobju otroci šolo prilagodili po svoje, na način, kakršen je ugajal njim, in lahko bi rekli, da rutino nazaj vzpostavljamo šele v zadnjem obdobju, natančneje v zadnjem mesecu.

Upadla je motivacija za učenje

V šolah v zadnjem obdobju opažamo, da je veliko učencev v precejšnji meri izgubilo motivacijo po pridobivanju dodatnega znanja, mnogo manj je tudi želje po raziskovanju, poglabljanju znanja, pa tudi manj sodelovanj na različnih tekmovanjih in drugih projektih. Večina učencev si želi, da bi vse tisto, kar morajo znati, dobili predpripravljeno, za test pa bi se enostavno naučili odgovore na vnaprej napovedana vprašanja. Če se naslonim na Bloomovo taksonomijo, bi se večina učencev najraje zadovoljila že z razumevanjem in uporabo, medtem ko se vrednotenja snovi, analize in sinteze najraje ne bi lotevali, saj ta zahteva preveč dela. Tu je popolnoma jasno, da je v času šolanja na daljavo učencem zmanjkalo motiviranje, spodbujanje in povratne informacije učiteljev, ki lahko v učencih spodbudijo radovednost, pripravljenost za spoprijemanje z izzivi in željo po več. 

Rečem lahko, da osnovnošolci danes pričakujejo odlične rezultate, za kar najmanj vloženega dela. Pa ne le oni, pogosto je tako tudi pri njihovih starših. Za to smo deloma krivi tudi učitelji, ki smo učence v želji, da bi jim v času zaprtij šolanje olajšali, razvadili s tem, da smo nekatere stvari vnaprej pripravili zanje, čeprav bi jih v normalnih okoliščinah morali odkrivati sami. To je nekaj, česar se moramo na novo naučiti vsi – učenci, starši in učitelji. 

Najmlajši otroci se niso naučili sobivanja drug z drugim

Ob vseh spremembah seveda ne smemo pozabiti na to, kako so covid-19 in ukrepi za njegovo zajezitev, vplivali na socializacijo mladih. Pri najmlajših učencih se to pozna predvsem v težjem prilagajanju na pravila, ki jih imamo po šolah. Lahko bi rekel, da se v drugem in tretjem razredu ukvarjamo z vsem tistim, česar so se otroci običajno naučili in usvojili v prvem razredu. Prav tako imajo najmlajši težave v odnosih. Opažamo namreč, da pogosto gledajo predvsem nase in na svoje dobro, zaradi česar jih moramo opominjati, da je v družbi pomembno znati tudi sobivati z drugimi.

Te težave so nedvomno posledica družbe, ki je tako močno razdeljena in v ospredje postavlja predvsem osebni interes in svobodo ter s tem svoj prav. Najmlajši otroci to seveda opažajo in čutijo, nato pa tudi prenašajo v svojo okolje – na primer v svoj razred. 

Pri starejših mladostnikih se je nasilje preselilo na splet

Med starejšimi osnovnošolci je moč zaznati apatijo. Ta se kaže tako pri interesu do znanja kot tudi v odnosih. Zaradi vseh zaprtij in dela v mehurčkih se učenci zadovoljijo z druženjem z enim, dvema sošolcema, medtem ko je starega posedanja po parkih in druženja v skupinah veliko manj. Mnogo učencev po šoli dobesedno zdrvi v svoj »brlogec«, kjer živijo v vzporednem svetu, na družbenih omrežjih ali igrah, ki so jim predolgo predstavljali edino možnost druženja. Opazimo lahko tudi več izostajanj od pouka, ko je čas za ocenjevanje, izgovori pa so priročni in covidni situaciji primerni.

Zanimivo je tudi, da je na šoli, katere ravnatelj sem, fizično nasilje (s tem mislim na prerekanje, grd pogled, kakšen odriv, »petelinjenje«) povsem izginilo. Kar bi se morda zdelo kot pozitivna novica, ima tudi svojo negativno plat. Opažamo namreč, da se veliko nasilja dogaja na družbenih omrežjih. Če smo pred krizo zaznali samo nekaj takšnih primerov, je teh sedaj veliko več, skrb vzbujajoče pa je, da takšno nasilje le redko pravočasno odkrijemo. Učenci ga znajo zelo dobro skrivati tako pred učitelji kot pred starši, medtem ko sovrstniki pogosto vedo, da se takšno nasilje dogaja. Tu nas čaka še precej dela, saj bo naša naloga, da mlade podučimo, da je splet lahko nevarno okolje in da ni prav, da lahko mladostnik na spletu reče karkoli, ne da bi pomislil na posledice svojih dejanj.

Spremenilo se je tudi uporništvo

Mladi spremljajo nas, naše delitve in naše trmasto zagovarjanje svojega prav, vse to pa zelo radi izkoristijo pri svojem uporništvu, ki je v času adolescence seveda nekaj normalnega. Bolj problematično je, ko to uporništvo »zapakirajo« v paket, s katerim na svojo stran pridobijo starše in se skupaj borijo proti avtoriteti učitelja. Želijo si boljših ocen brez vloženega truda, se spuščajo v boj za druge privilegije in s tem postaja to področje zelo spolzko. To se je v šolah že začelo dogajati, predvidevam pa, da bo to ob zaključevanju ocen postala še pogostejša praksa. 

Otroci lahko z našo pomočjo nadoknadijo izgubljeno

Iz zapisanega je jasno, da je pred nami zelo pomembno obdobje, kjer bomo morali v šolah temeljito ponastaviti trikotnik učenec – učitelj – starš. Prepričan sem, da bomo pri šoloobveznih otrocih vse izgubljeno lahko nadoknadili, seveda pa bo to zahtevalo določen čas in angažma vseh, ki sodelujemo pri otrokovem razvoju. Predvsem starši bodo morali otroke sedaj spodbujati, od njih zahtevati večjo angažiranost, prevzemanje odgovornosti in tudi soočanje z negativnimi posledicami. Starše pozivam, da sodelujejo s šolo in prisluhnejo pogledom učiteljev – v zadnjem času žal opažamo, da starši manj kot v preteklosti sodelujejo na roditeljskih sestankih, govorilnih urah in izobraževanjih, ki jih pripravljamo izključno zanje.

Vedno radi modrujemo, da so mladi naša prihodnost, a tu si moramo postaviti vprašanje – naredimo vsak na svojem področju dovolj? Smo mladim lahko vzor z našimi dejanji in razmišljanji? Čas krize nam je pokazal, da ni nič samoumevnega in da se lahko v trenutku vse postavi na glavo. Predvsem pa nam je razgalil stanje družbe in nas postavil pred nalogo, da moramo kot družba razmišljati v dobro vseh in ne samo posameznika. In to bi morali jemati kot največji nauk krize.

Peter PIRC, ravnatelj OŠ Zbora odposlancev, Kočevje