Ali so duševne motnje povezane z vzorci iz preteklosti?
Duševne motnje so posledica motene možganske aktivnosti. Strokovnjaka pojasnjujeta, kateri so možni vzroki zanje.
Naši možgani so nevroplastični
Nekdaj so sklepali, da je motena aktivnost možganov – poleg tiste, ki je posledica očitnih strukturnih okvar – lahko tudi le funkcionalna. Z razvojem znanosti pa je vedno bolj jasno, da je zgolj funkcionalna motenost prej izjema kot pravilo.
Na teoretični ravni je tu pomemben koncept nevroplastičnosti; možgansko tkivo se plastično spreminja pod različnimi vplivi, tudi tistimi iz okolja. Nastajajo nove povezave med celicami, druge se ukinjajo. Posledično lahko hude ali dolgotrajne negativne izkušnje zapustijo zelo trdovratne ali celo trajne spremembe možganskega tkiva, ki ovirajo normalno možgansko funkcijo. To se na ravni posameznikovega psihičnega delovanja lahko kaže kot duševna motnja.
Omenjeno teoretično razmišljanje se potrjuje s praktičnimi izkušnjami, ko je terapevtska obravnava določenih duševnih motenj, ki so očitno in celo po definiciji posledica psihičnih travm v smislu hudih doživetij (na primer posttravmatska stresna motnja), pogosto dolgotrajna in včasih tudi neuspešna.
Sklepali bi torej, da duševne motnje nastanejo zaradi posameznikovih negativnih izkušenj, ki oblikujejo nefunkcionalna in škodljiva stališča. Ta pa v součinkovanju z realnostjo vsakodnevnega življenja povzročajo določene psihične težave, ki so toliko moteče, da pomembno ovirajo njegovo doživljanje in delovanje (to bi bila zelo poenostavljena definicija duševne motnje). Preprosto in razumljivo. Vendar, ne pozabimo na rek, da ima vsak zapleten problem preprosto rešitev, ki pa je napačna. Kje smo torej zgrešili pravo pot?
Je kriva genetika?
Najprej pomembna ugotovitev: duševna motnja kot enotna kategorija ne obstaja. Kot na področju internistike ne tlačijo v isti koš bakterijske pljučnice in srčnega infarkta zaradi zožitve koronarnih arterij, tudi v psihiatriji ne kaže enako obravnavati psihotičnih motenj (na primer shizofrenija), motenj razpoloženja (na primer bipolarna motnja), organskih motenj (na primer demenca), nevrotskih in stresnih motenj (na primer anksiozna motnja) in odvisnosti od alkohola ali drog. Razlike med temi skupinami so očitne tako po bolezenskih znakih kot po poteku bolezni, načinih zdravljenja in vzrokih (ali bolje rečeno dejavnikih tveganja). Poleg tega smo pozabili upoštevati druge možne vzročne dejavnike, na primer genetiko. Ta je relativno dobro raziskana pri shizofreniji.
Če ima eden od dveh enojajčnih dvojčkov (ki imata enak genom) shizofrenijo, je pri drugem tveganje, da bo zbolel za enako boleznijo, približno 50-odstotno. Če ima shizofrenijo eden od staršev, je za potomca približno 10–5 % tveganja za isto bolezen. Čim več primerov shizofrenije je v rodbini, tem večje je tveganje pri posamezniku. Raziskave posvojenih otrok so pokazale, da gre dejansko za genetski prenos, ne pa za prenašanje vedenjskih vzorcev prek vzgoje. Način dedovanja ni natančno poznan, zato zaenkrat z genetskimi preiskavami ni mogoče oceniti stopnje tveganja za shizofrenijo pri konkretni osebi.
Vpliv degenerativnih procesov
Drugi možen vzročni dejavnik duševnih motenj so degenerativni procesi v možganih.
Pri demenci, ki je predvsem pri starejših kar pogosta, gre prav za to: možganske celice postopoma odmirajo, tako da je ob jasno izraženi bolezni volumen možganov kot organa bistveno zmanjšan. Povezava med bolezenskimi znaki (na primer propadanje spominskih funkcij, slabljenje presoje) ter propadanjem možganskih celic je očitna, vrsta bolezenskih znakov pa je odvisna predvsem od lokacije tega propadanja.
Odvisnost od alkohola ali drog se pojavi zaradi rednega uživanja večjih količin teh snovi, ki na živčni sistem vplivajo tako, da ta ne zmore več povsem normalnega delovanja, če se uživanje teh snovi prekine.
Mišljenje igra pomembno vlogo
Rek pravi, da iz banjice ne kaže vreči skupaj z umazano vodo še dojenčka. Če smo v razmišljanju zagrešili veliko pomembnih napak, to še ne pomeni, da nimamo v določenem segmentu duševnih motenj prav.
Mislim predvsem na skupino nevrotskih in stresnih motenj, deloma pa tudi na depresivne motnje. Znaki in simptomi pri teh motnjah se od običajnega duševnega delovanja razlikujejo bistveno manj kot na primer pri shizofreniji ali demenci. Pri depresiji gre predvsem za potrtost in brezvoljnost, pri nevrotskih in stresnih motnjah pa za tesnobo (občutek stiske brez zunanjega razloga) in njene telesne spremljevalce (hiperventilacija, močnejše utripanje srca, tresenje rok in podobno).
Nastanek znakov in simptomov dobro razloži tako imenovani kognitivni model (kognicija v pomenu mišljenja), ki poudarja pomen mišljenja pri nastanku znakov in simptomov. Vsak posameznik ima v sebi neka osnovna prepričanja o sebi in svetu, ki se oblikujejo skladno z njegovimi izkušnjami in se jih večinoma niti ne zaveda. Ob posameznih dogodkih v življenju se na osnovi teh prepričanj pojavijo avtomatske misli (misel »pride sama«, ne da bi človek hotel aktivno razmišljati o njej). Samodejne misli so po vsebini pogosto negativne, človek pa ob njih reagira čustveno, vedenjsko in telesno, ne da bi uspel pravočasno preveriti, ali so te misli objektivne. Reakcija samodejne misli še okrepi in vzpostavi se začaran krog. Predvsem vedenjsko-kognitivna terapija lahko v razmeroma kratkem času (nekaj tednov) pomaga obvladovati samodejne misli in prekiniti začarani krog, spreminjanje osnovnih prepričanj pa je praviloma dolgotrajno.
Dr. Mitja Logar, dr. med., spec. psihiatrije, Zdravstveni center Lorena
Prim. Andrej Žmitek, dr. med., spec. psihiatrije
Ne odlašajte z obiskom zdravnika!
Ali sumite, da imate duševno motnjo? Nikar ne odlašajte in hitro obiščite zdravnika! Z zavarovanjem Zdravstvena polica do obiska specialista, ko ga potrebujete. Do specialistične obravnave že v nekaj dneh.