Kvaliteta zdravil rastlinskega izvora

Kvaliteta zdravil rastlinskega izvora se zagotavlja nekoliko drugače kot pri sinteznih zdravilih. V zdravilnih rastlinah in pripravkih iz njih se namreč nahaja veliko število različnih snovi, od katerih nekatere poznamo, drugih pa morda še niti niso odkrili. Prav tako pogosto niti ne vemo natančno, katere snovi so pomembne za zdravilni učinek rastline in katere niso pomembne. V mnogih primerih zdravilne snovi delujejo vzajemno (sinergistično), tako da je pomembno, da so v zdravilu prisotne v pravem razmerju.

Zaradi te kompleksne kemijske sestave zdravilnih rastlin, njihove kvalitete ne preverjamo samo s kemijsko analizo, ampak je pomembno zagotavljati kontrolo celotne proizvodnje. Pri tistih izdelkih iz zdravilnih rastlin, ki imajo na tržišču status zdravila, zakonodaja predpisuje zelo natančen nadzor. Pri ostalih izdelkih (prehranskih dopolnilih, domačih grenčicah), pa je nadzor prepuščen proizvajalcem in je včasih pomanjkljiv.

Na začetku je pomembno, da uporabimo pravo zdravilno rastlino. Nekatere zdravilne rastline so podobne strupenim rastlinam. Identifikacija je še posebej zahtevna če rastlino nabiramo v času ko ne cveti, ali če moramo identificirati npr. zmlete korenine, ki jih je nabral nekdo drug. Pred časom je slovenski zeliščar namesto rumenega svišča za grenčico nabral strupeno čmeriko. Ker izdelek ni imel statusa zdravila, ni bil podvržen ustrezni kontroli, zato se je kar nekaj uporabnikov te grenčice zastrupilo. Še hujša nesreča se je zgodila pred 20 leti v Belgiji, ko je v kitajske zeliščne kapsule za hujšanje (ki ravno tako niso bile zdravilo) prišla strupena rastlina aristolohija. Pri 70 uporabnikih je prišlo do popolne odpovedi ledvic.

Manj nevarno je, če zdravilno rastlino zamenjajo z drugo rastlino, ki ni zdravilna, pa tudi strupena ne. Poleg šentjanževke v Sloveniji uspeva še več kot 10 drugih vrst iz istega rodu, ki so za laika lahko precej podobne. Zdravilna pa je le ena vrsta iz tega rodu.

Podobno kot pri vinu, je tudi pri zdravilnih rastlinah kvaliteta precej odvisna od območja, kjer je rastlina rastla in od časa nabiranja. Pri večini zdravilnih rastlinah se lahko nabira le en del rastline, pri nekaterih pa tudi več različnih delov. Vendar učinek ni nujno enak. Pri koprivi se npr. pripravki iz listov uporabljajo za pospeševanje izločanja urina, pripravki iz korenin pa za zdravljenje benigne hiperplazije prostate. Pri nadaljnji predelavi zdravilnih rastlin je pomemben ustrezen način sušenja. Sušenje pri previsoki temperaturi lahko povzroči razpad zdravilnih snovi ali izhlapevanje aromatičnih snovi, če pa je sušenje prepočasno, se razvijejo plesni, ki so lahko nevarne zaradi toksinov, ki jih proizvajajo.

Posušene rastline večinoma nato ekstrahiramo s topilom, ki je lahko voda, alkohol ali drugo organsko topilo. Uporaba ustreznega topila je pomembna za učinkovitost, saj so nekatere zdravilne snovi bolj topne v vodi (npr. sluzi iz islandskega lišaja, ki blažijo vnetje žrela), druge pa bolj v drugih topilih (npr. snovi iz šentjanževke, ki delujejo proti depresiji). V izjemnih primerih lahko način priprave izvlečka vpliva celo na varnost in ne le na učinkovitost. V listih ginka se nahajajo strupene ginkolne kisline, ki jih pri proizvodnji zdravil odstranijo. V Ameriki, kjer imajo na tržišču tudi prehranska dopolnila z ginkom, so se na tržišču pojavili nevarni izdelki z ginkom, ki so vsebovali to strupeno kislino.

Nenazadnje je pomemben del kvalitetnega izdelka iz zdravilne rastline tudi kvalitetna informacija v navodilih za uporabo. Navedeni zdravilni učinki ne smejo biti zavajujoči, za varno uporabo pa so potrebna tudi opozorila, kdo izdelka ne sme uporabljati. Pri izdelkih, ki imajo status zdravila, tudi te informacije pred prihodom na tržišče pregleda in odobri neodvisen strokovni organ (pri nas je to Javna agencija za zdravila in medicinske pripomočke), medtem ko je pri ostalih izdelkih oblikovanje navodil zaupano proizvajalcem.

Avtor: prof. dr. Samo Kreft, mag. farm.

Nazaj na Zdravstveni nasveti