Bioidentični hormoni. So res bolj bio?

V zadnjem času se v javnosti in po forumih precej govori in piše o bioidentičnih hormonih, zato je prav da o tem napišemo nekaj strokovnih pojasnil.

Kaj so bioidentični hormoni?

Bioidentični hormoni so hormoni, ki so po kemijski strukturi povsem enaki hormonom, ki nastajajo v našem telesu. Ni pa nujno, da so pridobljeni iz naravnih virov. Bioidentične hormone lahko pridobimo s popolno kemijsko sintezo (npr. iz nafte), z delno kemijsko modifikacijo spojin iz narave (t.im. polsintezo) ali pa jih sintetizirajo gensko spremenjeni organizmi ali celice (t.im. rekombinantni hormoni). Naravni vir bioidentičnih hormonov so človeška trupla. Iz teh so pridobivali npr. rastni hormon v letih od 1960 do 1980, vendar je tak vir zelo omejen. Večina bioidentičih hormonov, ki so danes na tržišču so sintezni, polsintezni ali rekombinantni.

Kako se zdravimo s hormoni?

Hormone uporabljamo kot zdravila predvsem v primerih, ko bolniku primanjkuje določenega hormona, ali ga potrebuje več, kot ga je telo sposobno tvoriti. Nekatera hormonska zdravila lahko uporabimo tudi za zdravljenje bolezni, ki niso neposredno povezane z delovanjem hormonov, npr. raka, adrenalin pri šoku, in drugo.

So bioidentični hormoni nekaj novega?

Bioidentični hormoni niso nič novega, le izraz, ki je marketinško privlačen, se je začel bolj množično uporabljati šele v zadnjem času. Nekateri hormoni, kot so npr. ščitnični hormoni, so po kemijsko strukturi zelo enostavni in pri ljudeh so kemijsko povsem enaki kot pri nekaterih živalih. Ker jih ni težko proizvesti se v terapiji že od nekdaj uporabljajo izključno bioidentični ščitnični hormoni. Ker je to pri njih samo po sebi umevno, se izraza »bioidentični« v tej povezavi niti ne uporablja.

So bioidentični hormoni boljši od ne-bioidentičnih?

Inzulin ima nekoliko drugačno zgodbo kot ščitnični hormoni. Po strukturi je protein iz 51 aminokislin, torej velika molekula iz skoraj 1000 atomov, ki jo je težko in cenovno neugodno sintetizirati po kemijski poti. Tudi pridobivanje iz človeških trupel je zapleteno. Tako so sladkorni bolniki 60 let (od 1922 do 1982) uporabljali inzulin iz trebušne slinavke prašičev, ki se od človeškega inzulina razlikuje v eni aminokislini. Ker prašičji inuzulin ni povsem bioidentičen človeškemu, in ker gre za protein, je povzročal določene neželene učinke, predvsem alergije. Leta 1982 je prišel na tržišče inzulin, ki ga proizvajajo gensko spremenjene bakterije, ki vsebujejo človeški gen za inzulin in je po kemijski strukturi povsem enak človeškemu inzulinu. Čeprav je v resnici (bio)identičen kot človeški inzulin, tudi tukaj ne uporabljamo izraza bioidentični inzulin, temveč mu rečemo rekombinantni človeški inzulin. S tem pa se zgodba ni zaključila, znanstveniki so namreč razvili še izboljšane verzije inzulina, torej ne-bioidentične hormone. Taki so npr. inzulin lispro, inzulin detemir in inzulin aspart, pri katerih je izboljšana (pospešena ali upočasnjena) hitrost delovanja. Neželeni učinki teh izboljšanih inzulinov, pa kljub ne-bioidintičnosti niso nič večji kot pri inzulinu.

Kaj pa spolni hormoni?

Ko v zadnjem času slišimo o bioidentičnih hormonih, je to največkrat v povezavi z uporabo spolnih hormonov. Spolnih hormonov je več vrst in vsaka od njih lahko vpliva na različne dele telesa. »Uradna« medicina uporablja tako bioidentične spolne hormone, kot tudi ne-bioidentične, odvisno od bolnikovega stanja in namena uporabe. Bioidentični hormoni seveda delujejo na telo enako, kot bi delovali hormoni, ki bi jih telo samo proizvedlo. Včasih pa si želimo bolj selektivno, ciljano delovanje, npr. delovanje spolnih hormonov na kosti, ne pa delovanja na spolne organe. To selektivno delovanje lažje dosežemo z ne-bioidentičnimi hormoni.

So bioidentični hormoni uradna ali komplementarna medicina?

Bioidentične hormone, kot smo videli, veliko uporablja tudi uradna medicina, vendar njihove bioidentičnosti niti ne poudarja, kot pomembnega kriterija. Uradna medicina uporablja vsa zdravila z dokazano učinkovitostjo in varnostjo, ne glede na njihov izvor ali bioidentičnost. V zadnjem času močno oglaševana in favorizirana uporaba bioidentičnih hormonov pa dejansko s strani uradne medicine ni priznana. Zagovorniki uporabe bioidentičnih hormonov pri njihovi predstavitvi pogosto uporabljajo argumente, ki niso znanstveno utemeljeni. Navajajo tudi, da naj bi uporabo bioidentičnih hormonov preprečevala farmacevtska industrija, ker jih ne more patentirati, s patentiranimi ne-bioidentičnimi hormoni pa naj bi industrija služila veliko denarja. Resnica je, da je praktično vsem hormonom (bioidentičnim in nebioidentičnim) že potekla patentna zaščita in da se cena obojih oblikuje v skladu s tržnimi zakonitostmi.

Zagovorniki skušajo bioidentične hormone prikazati kot naravne, ne-bioidentične pa kot sintezne. Tudi to ne drži: večina bioidentičnih hormonov je sintezno pridobljenih. Navajajo, da naj bi se ne-bioidentični hormoni »narobe« vezali na receptorje in imeli zato »napačne« učinke. V resnici se lahko ne-bioidentični hormoni, če so tako načrtovani, drugače vežejo na receptorje (npr. bolj ciljano) in imajo drugačne - če so ustrezno izbrani - boljše učinke. Zagovorniki bioidentičnih hormonov navajajo, da se ne-bioidentični hormoni počasneje razgrajujejo v jetrih in se zato kopičijo v telesu. V resnici so ne-bioidentični hormoni včasih namerno načrtovani tako, da se v jetrih počasneje razgrajujejo, kar jim omogoča, da lahko uporabljamo zelo majhne odmerke in s tem manj obremenjujemo telo.

Avtor: prof. dr. Samo Kreft, mag. farm.

Nazaj na Zdravstveni nasveti