Zdravilne rastline proti zaprtju

Zaprtje pogosteje prizadane ženske kot moške, predvsem pri mladih ženskah in nosečnicah velikorat pride do sindroma lenega črevesja. Vzrokov za ta nastanek upočasnjenega odvajanja, ko izključimo druge vzroke, še ne poznamo, zato si običajno pomagamo le simptomatsko. Sicer pa je vzrokov, da pride občasno do zaprtja veliko in so raznoliki. Največrat je vzrok spremenjen način življenja, na primer sprememba delovnega mesta, kjer veliko sedimo, gibanja je premalo in oslabijo trebušne mišice. V tem primeru si poleg gibanja lahko omislimo sedenje na žogi, ki neprestano krepi trebušne mišice. Pogost vzrok zaprtja je tudi premajhna količina vlaknin v hrani, kar hitro ugotovimo, ko povečamo uživanje hrane z veliko netopnimi vlaknastimi snovmi. Sicer je pa zaprtje lahko vzrok zaradi bolezenskih sprememb, med katere uvrščamo predvsem sindrom razdražljivega črevesja, kjer se driske in zaprtje izmenjujeta, temu sledi vnetje črevesnih mešičkov in kronične vnetne črevesne bolezni (ulcerozni colitis, Crohnova bolezen), pa hemoroidi, sladkorna bolezen, pa tudi maligne spremembe v debelem črevesju in danki. V kolikor opazimo po iztrebljanju svežo kri v blatu, gre verjetno za pok žilic zaradi hemeroidov, če pa je kri že strjena, pa moramo biti posebno previdni, saj je to lahko znak tumorjev v črevesju in danki. Za rak danke je posebej značilno, da imamo občutek nepopolnega praznjenja črevesja. Vsako dolgotrajno zaprtje oziroma vsak pojav krvi v blatu je potrebno jemati resno, zato ne odlašajmo z obiskom zdravnika.

In kako si lahko pomagamo? Ker gre največkrat za dolgotrajno, ponavljajoče stanje, moramo vsekakro paziti, da takoj ne posežemo po močnih odvajalih, saj se črevesje na njih hitro navadi. Najprej začnimo s spremenjenim načinom prehranjevanja: pijmo veliko vode ali mineralne vode z magnezijevimi solmi, v hrani močno povečajmo delež vlaknin (zelenjava, sadje, posušeno sadje, predvsem fige in slive, polnozrnata žita), povečajmo telesno aktivnost (predvsem hitra hoja ali rahel tek povečata motiliteto črevesja) in vekrat dnevno masirajmo spodnji del trebuha z močnim krožnim pritiskom v smeri urinega kazalca. Prav tako poskušajmo ne zadrževati potrebe po odvajanju in opravimo veliko potrebo takoj, ko se pojavijo prvi znaki. Velikorat namreč zaradi zasedenosti zamudimo prve znake, ki nam jih pošlje organizem, kasneje pa signali za odvajajanje blata izzvenijo in refleksa ni več. Podobno stanje se zgodi zaradi sindroma zlorabe odvajal, predvsem pri mlajših ženskah in bolnicah z anoreksijo, ki jemljejo odvajala redno in dolgotrajno, z namenom izgube telesne teže.

V kolikor samo s hrano ne uspemo uravnati prebave, pa lahko občasno posežemo tudi po zdravilnih rastlinah. V ta namen so se skozi stoletja sicer izselekcionirala različna zdravilna zelišča, ki delujejo na prebavni trakt na različne načine. Največ jih vsebuje učinkovine, ki posredno ali neposredno povečajo gibanje črevesja in s tem pospešijo prebavo. Priporočamo sledeče zdravilne rastline: liste sene, steblo rabarbare, skorjo krhlike, izvleček aloje in laneno seme ter seme indijskega trpotca. Prvi štirje pripravki spadajo med zdravilne rastline z antrakinonskimi učinkovinami, ki delujejo dražeče na sluznico črevesja, medtem ko sta laneno seme (Linii semen) in seme indijskega trpotca (Psilii semen) blagi odvajali, ki delujeta mehansko. Vsebujeta namreč veliko vlaknin in sluzi, ki v prisotnosti vode nabrekajo, kar omogoča blatu, da se zrhahlja in prevleče s sluzjo, kar olajša drsljivost in iztrebljanje. V drugo skupino pa uvrščamo dražeča odvajala z izvlečki lista sene (Sennae folium), skorje krhlike (Frangulae cortex), list in korenika rabarbare (Rhei radix) in temni izvleček iz listov aloje (Aloae folium). Gel iz aloje, ki se prav tako nahaja v listih, nima odvajalnega učinka in se uporablja v kozmetiki in prehrani. Za vse naštete rastline in njihove izvlečke so značilni antrakinonski glikozidi. To so snovi, ki močno dražijo črevesno sluznico, zato v črevesje doteka tekočina, poveča se gibanje črevesja in po nekaj urah od zaužitja pride do močnega izpraznjenja črevesja. Žal pa imajo ti pripravki slabo lastnost: črevo se namreč na te snovi hitro navadi, odvajalni učinek je vedno slabši oziroma moramo povečevati odmerke pripravkov, kar lahko vodi do popolne odvisnosti in kasnejše še večje zaprtosti. Poleg tega se pri dolgotrajnem, več kot tritedenskem jemanju poleg tekočega blata izgubljajo tudi minerali, vitamini in ostale snovi pa se slabše izločajo iz hrane, kar vodi do pomanjkanja vitaminov, mineralov in vode. Večje količine odvajalnih zelišč oziroma njihovih pripravkov močno povečajo prekrvavitev spodnjega dela trebuha in organov, zato lahko vplivajo tudi na rodila. Znani so spontani splavi po veliki količini antrakinonskih odvajal in vmesne menstrualne krvavitve. Med odvajali je znano tudi ricinusovo olje, ki ga pridobivamo s stiskanjem semen kloščevca (Ricinus communis). Ricinusovo olje draži sluznico tankega črevesa in tako pospeši peristaltiko, torej premikanje vsebine črevesa. Deluje pa le na tanko črevo in če je vzrok zaprtja zaostajanje trdega blata v debelem črevesu, nam ricinusovo olje ne bo kaj dosti pomagalo, le hude krče nam lahko pozroči (1, 2).

Kako bomo torej ukrepali pri zaprtju? Ker je zaprtje le simpom, je najbolje ugotoviti vzrok zaprtosti. V kolikor gre za občasno fiziološko težavo, bomo najprej posegli po vlakninah (suhe slive, zelenjava, laneno seme, seme indijskega trpotca), pili veliko vode in se več gibali. Rastline z antrakinoni (sena, rabarbara, krhlika, aloja) in njihove pripravke pa bomo jemali previdno, največ dva tedna, nato pa naredili vsaj tromesečni premor. In seveda, vsaka kri v blatu zahteva pregled pri zdravniku (3).

Viri:

1. Slanc P, Štrukelj B (2013): Prebavila. V knjigi Sodobna fitoterapija, Kreft S in Kočevar Glavač N, urednika. Slovensko farmacevtsko društvo, 45-92.

1. Agarwal V, BajPai M (2010): Pharmacognostical and biological studies on senna and its products: an overview. Interantional Journal of Pharma and Biosciences vol 2 (1), 22-26.

1. Škrbinc B (2009): Driska in zaprtje, Onkologija, leto XIII, 47-50.

Avtor: Prof.dr. Borut Štrukelj, mag.farm