V poplavi vzgojnih nesmislov

Kako vzgojiti otroke v odgovorne odrasle posameznike, ki se bodo znali soočati s problemi, biti sočutni in imeti delovne navade? Ta pereča problematika buri duhove prav vseh staršev in učiteljev po svetu. Vzgajanje otrok v sodobnem svetu prinaša številne izzive, saj si vsak starš želi, da bi njegovi otroci nekoč zrasli v odgovorne in zrele posameznike. O vzgoji in poplavi vzgojnih nesmislov se je Bojan Kodelja na Neodvisen.TV v oddaji pogovarjal z gostoma, antropologinjo dr. Vesno Vuk Godina in kliničnim psihologom dr. Aleksandrom Zadelom. Vsebina pogovora temelji na različnih vzgojnih metodah, ki begajo starše, učitelje in otroke. Kaj prinašajo različne vzgojne metode? Kako pomembni so pri vzgoji otrok odgovornost, delovne navade in posledice otrokovih dejanj? 

Metode naših prababic ne sovpadajo s sodobno vzgojo

Vzgoja otrok je še dandanes pereča tabu tema, ki namiguje na številne prepreke, s katerimi se kot družba srečujemo pri vzgoji otrok. Poznamo kopico vzgojnih metod, po katerih se ravnajo posamezniki in družine. Mnoge vzgojne metode niso najbolj usklajene z družbenimi pričakovanji in pričakovanji okolice. Informacij o tem, kako vzgajati, je veliko. V resnici za to pluralnostjo stoji zgolj neka osnovna paradigma, da je treba otroka vzgajati brez kazni, preprečiti njegovo izpostavljenost nevarnosti, ga obvarovati pred bolečino in ga obvarovati frustriranosti. Vendar otroka z obvarovanjem pred težko preizkušnjo prikrajšamo za izkušnjo, ki bi mu lahko služila v prihodnosti. Permisivna vzgoja za otroka ni najboljša, saj otrok skozi takšno socializacijo postane nefunkcionalno odrasla oseba. To pomeni, da dela to, kar je dobro, in ne nujno tega, kar je prav. Cilj vzgoje je, da se otrok nauči nosite posledice svojih odločitev, postane odgovoren in moralen. Cilj ni preprečevanje otrokove izkušnje frustracije in poraza, saj se mora znati naučiti s tem živeti. 

Otrok preizkuša meje starša

Težava družbe je, da nasilni otroci brez socialnih in drugih veščin nimajo dovolj naše pozornosti. Otrok potrebuje izkušnjo, da se nekaj nauči, zato mu je treba pokazati mejo. Vsak otrok namreč preizkuša meje starša. Problem moderne družine je cilj, da se otrok izogne neprijetnim obveznostim in se posveti tistim prijetnim. Otroci včasih ne poznajo meja. Kako naj učitelj takšnemu otroku postavi mejo? Takšen otrok rabi v takšnem primeru »novo vzgojo«, saj je bil vzgojen tako, da ne spoštuje določenih meja. Še vedno je beseda dovolj, da se mu približa in prepriča, da npr. sledi pouku. Ko učenec prestopi mejo, ne sme dobiti učiteljeve pozornosti, saj je zanj to nagrada. Otrok stremi k nagrajevanemu vedenju, zato ga ponavlja, posledično pa bodo to počeli tudi drugi učenci. Otroka je treba umiriti ali pa ga poslati ven iz razreda. Enako velja za starše, ki otroku namenjajo pozornost, ko naredi nekaj narobe. Otrok bo neprimerno vedenje izkoristil za iskanje njihove bližine.

Korenine segajo v primarno družino

Primarna socializacija se generalizira, kar pomeni, da temelji na tem, kar se otrok nauči v primarni družini. Če se otrok v družini nauči reči hvala in prosim, bo to počel tudi drugje, zato je primarna vzgoja ključnega pomena. Avtoriteta učitelja se je pretvorila v prijateljski odnos, njegova funkcija pa ni biti prijatelj, temveč učiti otroka. Enako je z odnosom starš–otrok. Otrok se mora naučiti pravil družbe in se jim prilagoditi. Ni naključje, da bivanje v internatu otroka prisili v odraslost. Straši morajo razumeti, da je onkraj družine zunanji svet, in dovoliti otroku, da odraste. Mnogi starši pa želijo otroka zavarovati, zato postanejo prestrašeni in to prenesejo na otroke. 

Ko otrok začne dobivati moč

Starši ne zaupajo otroku, da bo znal rešiti problem, kar otrok začuti in tudi sam postane prestrašen, nestabilen. Starš se želi rešiti določene frustracijske situacije, zato začne popuščati, in tako otrok začne dobivati moč, kar začne izkoriščati. To ga v prihodnje zaznamuje. Vse se vrti okoli otroka, na katerega se prelagajo odgovornosti in nestabilnost, ki ju predvsem majhen otrok ne bi smel in ne zna sam nositi. Tako otrok misli, da je center sveta. Starši se morajo zavedati, da je starševstvo zelo velika preizkušnja – ključno je, da delajo starši to, kar je za otroka prav, tudi če je za otroka to neprijetno. 

Postavljanje meja je ključna odgovornost starša 

Postavljanje meja je ključna odgovornost starša. Otrok potrebuje mejo, da ugotovi, da obstajajo ljudje, ki stabilizirajo svet. Ko starš reče ne, otrok preizkuša njegove meje. Otroku daje postavljanje meja stabilnost, da ima zadaj nekoga odraslega, ki daje njegovemu svetu stabilnost. To je otrokova notranja potreba. Če otrok do četrtega leta ni imel postavljenih meja, je skoraj prepozno. Ko se otrok sooča s stisko in je jezen, sprejmemo njegova čustva in mu dovolimo, da jih občuti, ampak ne smemo odstopati od svoje zahteve. To lahko zveni kot: »Lahko si jezen, na koncu pa moraš obuti čevlje.«. Pri tem ne smemo zaustavljati procesa jeze – otroka le spodbudimo, da najde v situaciji neko rešitev. 

Socialne poškodbe in nerazvita empatija 

Grožnja se od kazni razlikuje po tem, da se nekaj zgodi oz. ne zgodi. Kazen pomeni, da mora otrok, če nečesa ne naredi, nositi posledice. Pomembno se je zavedati, da otrok do tretjega leta starosti ne more samostojno upoštevati socialnih pravil. Gre za obdobje, ko se otrok uči, kar pomeni, da ga nagradimo, ko to naredi, in ne kaznujemo, če do tretjega leta tega ne zmore oz. ne zna. Z nagrajevanjem ga spodbudimo k želenemu vedenju.

Izguba je ključnega pomena

Soočanje z izgubo je ključnega pomena, saj se mora otrok naučiti žalovati. Izguba je del življenja, zato mu moramo dovoliti doživeti izkušnjo. Če bo imel pravico na svoj način doživeti izgubo in bo imel pri tem podporo družine, to zanj ne bo tako travmatična izkušnja, kot bi morda mislili. 

Postavljane meja ne pomeni odtegovanje ljubezni

Če je starš strog in dosleden, ne pomeni, da otroka nima rad – ravno obratno. Najbolje je otroka pohvaliti takrat, ko naredi nekaj dobrega oz. pravilnega. To mu bo omogočilo svojo dobro voljo in zadovoljstvo ob pohvali povezati s tem, da je naredil nekaj prav. Tako obstaja veliko večja možnost, da bo dejanje ponovil. Otroka pohvaliti za konkretno dobro dejanje je dobra stvar. Cilj vzgoje je otroka naučiti, da počne tisto, kar je prav in ne, kar je lažje oz. prijetno. Pri tem pa ne smemo pozabiti na upravičeno pohvalo in izpostaviti dobro vedenje.