Soočanje s posledicami možganske poškodbe in rehabilitacija prizadetih kognitivnih sposobnosti (1. del)
Piše: Dr. Alenka Sever, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije
Možganska poškodba, ne glede na etiologijo, je glavni izvor življenjske oviranosti: slabe kvalitete življenja, znižane študijske učinkovitosti, delazmožnosti.
Po poškodbi mnogi ljudje opuščajo aktivnosti, ki so jih radi opravljali, izgubljajo prijatelje, ... Dolgo časa je prevladovalo mnenje, da so možgani plastični, da čas naredi svoje. Pa ni tako. Možgani so najbolj zaščiten organ v telesu in v primeru poškodbe je potrebna rehabilitacija poškodovanih spoznanih sposobnosti.
Narava in obseg posledic pa določajo možnosti spoprijemanja s posledicami. Spoprijemanje v tem primeru pomeni dvoje: rehabilitacijo prizadetih sposobnosti, posttravmatske stresne motnje in življenje s posledicami poškodbe.
Kaj je rehabilitacija spoznavnih sposobnosti?
Govorimo tudi o nevropsihološki rehabilitaciji, kognitivni rehabilitaciji. Nevropsihološka rehabilitacija, ki je sistematizirana in znanstveno podprta ter celostna uporaba psiholoških postopkov, s katerimi izboljšujemo kognitivne in osebnostne oškodovanosti, ki so posledica možganske poškodbe (Sohlber, Mateer, 2001, Turkstra,2011).
Če človek utrpi zmerno ali hudo možgansko poškodbo, takrat so prizadetosti spoznavnih sposobnosti pričakovane in pomoč dostopnejša. Ljudje, ki pa utrpijo blažjo travmatsko poškodbo možganov, pa so z vidika dostopnosti ustrezne pomoči v bistveno težjem položaju.
Prve dni, teden, dva posledice blažje travmatske možganske poškodbe sicer motijo, vendar so pričakovane. Po počitku, med bolniško odsotnostjo se del težav lahko umiri, tako se ob vračanju na delovno mesto že bolje počutijo in pričakujejo, da bodo sčasoma težave minile. Saj se pri večini ljudi to tudi zgodi. Nasvet, ki ga najpogosteje dobijo je, naj se umirijo, da se bo stanje izboljšalo.
Vendar včasih težave trajajo predolgo časa. Delo, ki ga poškodovanec opravlja ne omogoča tolikšnega manevrskega prostora, da težave s pozornostjo in koncentracijo ter spominom ne bi imele potencialno hujših posledic.
Kako naj si v teh primerih poškodovanec pomaga? V nobenem primeru naj se ne poskuša prisiliti, da bi se informacijo ali informacije zapomnil. Varljiv je občutek, da si bo že zapomnil, saj je informacija, ki naj bi jo ohranil, lahka, ne preveč dolga ipd. Ko pa naj bi jo priklical, te informacije »ni«. Posledica takega ravnanja je, da bomo vedno bolj nezadovoljni sami s seboj, loteval pa se nas bo strah, da posledic pozabljivosti sploh ne omenjamo. Postajamo čustveno napeti, negotovi, vedno težje si zapomnimo podatke, vedno bolj smo raztreseni. Temu se pridružujejo kritike sodelavcev, nadrejenih, strah pred izgubo službe itd. Pogoste so neprijetne pripombe domačih. Vedno bolj smo čustveno napeti, nekateri iz dneva v dan bolj depresivni, negotovi, se umikamo. Drugi reagirajo s povečano razdražljivostjo, umikajo se na bolniško.
Čakalne dobe za rehabilitacijo kognitivnih sposobnosti so pa nedopustno dolge, vkolikor je ta sploh dostopna.
Kaj lahko naredimo sami?
Na medmrežju so na razpolago rehabilitacijski programi, kot je npr. »lumosity«, ki pa so plačljivi. Slaba stran tega je, da so le v angleščini. Njihova prednost pa je, da pred začetkom programa lahko sami ugotovite, ali gre predvsem za probleme pozornosti, spomina. Seveda so uporabni le v primeru omejenih in blažjih težav. Če so težave obsežnejše pa vsekakor potrebujete nevropsihološki pregled, ki je v primeru nameravane nevropsihološke rehabilitacije obsežen. Slaba stran je, da take preglede za ambulantne bolnike opravljajo le na Nevrološki kliniki v Ljubljani. Rehabilitacijska klinika Soča opravlja tovrstne preglede za svoje bolnike.
Opozorila bi pa na »podjetniško žilico«, ki jo nekateri oglašujejo tudi na medmrežju in taki »pregledi« so plačljivi. Če tega ne opravlja specialist klinične psihologije in usmerjen v nevropsihologijo, naredite velik ovinek okoli take ustanove. V vsakem primeru pa zahtevajte dokazila o strokovni usposobljenosti.
Predvsem opustimo dosedanja prizadevanja prisiljevanja sebe, da si zapomnimo in prikličemo podatke. Prav tako opustimo »poskuse učenja na pamet ». Dolgoročni spomin namreč ni organiziran glede na vrstni red vstopanja informacij, ampak po logičnih, pomenskih načelih. Ne pišimo lističev, rezultat tega bo veliko število lističev, z zapisi, za katere pa ne bomo vedeli, zakaj in kdaj smo jih napisali. Delno lahko uporabite svoj mobilni telefon. Spomnil vas bo, kdaj je treba vzeti morebitna zdravila, koga poklicati, se odpraviti na sestanek ipd. Daljše informacije pa vsekakor sodijo v notes ali notesnik. V vsakem primeru pa mora biti besedilo napisano v stavčni obliki in ne kot posamezne besede, ker se čez dan ali dva ne boste mogli spomniti, kaj ste s tem hoteli napisati.
Vsako novo učenje zahteva več napora, ponovitev, kot ste bili pri sebi navajeni. Tako morajo študenti za izpite rezervirati več časa, kot so bili tega navajeni. Prilagoditi je potrebno tudi način učenja, npr. učenje z miselnimi vzorci.
Nikjer ni določeno, v kolikšnem času mora biti rehabilitacija končana. Težje je sprejeti, da zelo verjetno povsem tako, kot je bilo pred poškodbo, tudi z uspešno rehabilitacijo, ne bo. Ugotovili boste, da ste na marsikaj bolj občutljivi, kot pred poškodbo, npr. na spremembe vremena. Napredovanje je sprva hitro, potem pa vedno počasnejše. To je normalno. Normalno je tudi, da so v procesu okrevanja mentalnih sistemov zastoji, tudi poslabšanja. Zlasti v prvih tednih po poškodbi ste tudi bolj utrudljivi.
Človek sam dostikrat težje presodi, ali gre predvsem za motnje pozornosti, ali za motnje spomina, saj oboje dostikrat doživljamo zelo podobno. Zato je dobro, da obiščete nevropsihološko usmerjenega kliničnega psihologa. Slednji bo to zanesljivo ugotovil in priporočil najustreznejše postopke rehabilitacije.
Se nadaljuje ...
Literatura:
Sohlber, MM, Mateer,K: Cognitive rehabilitation: An integrative neuropsychologival approach, Taylor and Francis Books, New York, 2001
Sohlerg, M.M., Turkstra, L.S.:Optimizing Cognitive Rehabilitation , Gulford Press, New York,2011
