So odprti odnosi razmerja prihodnosti?

Svet se spreminja in z njim se spreminjamo tudi ljudje. Zvestoba in vztrajnost sta dolgo kraljevali kot glavni vrednosti uspešnega odnosa. V sodobnih odnosih vedno bolj prevladujeta iskrenost do sebe in povezanost s svojo bitjo. Iskrenost do sebe in monogamija pa včasih pač ne gresta skupaj.

Večina nas pozna zgodbo o ženski in moškem, ki sta se zaljubila in živela srečno do konca svojih dni. Če ne drugače, iz pravljic v otroštvu. V odrasli dobi pa običajno spoznamo, da so zveze veliko bolj kompleksne, dandanes pa tudi različnih oblik. Odprto razmerje je odnos, v katerem imata partnerja možnost intimnih odnosov z drugimi, ključna pri tem pa sta vednost in soglasje vseh vpletenih. 

Monogamija – biti z eno osebo

V zahodnjem svetu so enopartnerski odnosi ali monogamija najpogostejša oblika romantičnih razmerij. Beseda monogamija izvira iz latinščine in pomeni biti poročen z eno osebo do konca življenja. Seveda je v današnjem času to bolj redkost kot pravilo, saj vsaj na prehodu v odraslost večina ljudi zamenja kar nekaj partnerjev, prav tako pa zakonski stan danes ni več edina družbeno sprejemljiva oblika romantičnih zvez. V današnjem času tako monogamijo obravnavamo v razširjenem smislu, še vedno pa v večini sledimo osnovni miselnosti ohranjanja zvestobe eni osebi (četudi ne do konca življenja). Zanimiva je ugotovitev raziskave iz leta 2016, ki je pokazala, da je bil približno vsak peti odrasel na neki točki v svojem življenju že v odnosu z več osebami hkrati.

Poliamorija – ljubiti več ljudi hkrati

Nasproti monogamiji je pojem poligamija, ki se nanaša na zvezo z več osebami hkrati. V preteklosti je poligamija temeljila na tradiciji in religiji, pri čemer je bil moški običajno v dominantni vlogi. Danes se v zahodnem svetu v kontekstu večpartnerskih zvez tako vse bolj uveljavlja izraz poliamorija, ki temelji na svobodni izbiri in individualnih odločitvah. Poliamorija izhaja iz prepričanja o človeški sposobnosti deliti in množiti svojo ljubezen na odkrit in sporazumen način med poljubnim številom posameznikov. Gre torej za romantične odnose z več partnerji istočasno, pri čemer sta glavni vodili tovrstnih odnosov odkritost in soglasje med vsemi vpletenimi partnerji. Takšne zveze so pri nas sicer bolj redke, dejstvo pa je, da pari v nemonogamnih razmerjih zaradi stigmatizacije in nerazumevanja v družbi o tem običajno tudi ne govorijo.

Odprta zveza – poliamorija s primarnim in sekundarnim partnerstvom

Najpogostejša oblika poliamorne zveze je odprta zveza oziroma odprt zakon. V takšnem odnosu je poudarek na paru, partnerja največ pozornosti namenjata primarnemu odnosu, vsak od njiju pa navezuje čustvene in/ali spolne stike tudi z drugimi. Gre torej za to, da partnerja ustvarjata odnose tudi z drugimi osebami, še vedno pa drug drugemu predstavljata varen pristan. Če si tovrstni odnos želita oba partnerja, lahko odprto razmerje njun odnos še poglobi. Za uspešnost takšnega odnosa je namreč nujna okrepljena komunikacija o željah in potrebah, spremlja pa ga svoboda izražanja različnih čustvenih in spolnih potreb. Zmanjšata se tudi pritisk in pričakovanje, da mora ena oseba zadovoljiti vse partnerjeve potrebe.

Pomembne so vrednote, ne število partnerjev

Če torej izhajamo iz zgornje definicije poliamorije in jo primerjamo z našo predstavo o enopartnerski zvezi, ki je večini bližja, lahko prepoznamo skupne vrednote in načela, ki so temelj uspešnega partnerstva. To so iskrenost, medsebojna podpora, predanost, spoštovanje, odgovornost, skupno sprejemanje odločitev ipd. Vse to so vrednote, h katerim stremijo tudi posamezniki v odprtih zvezah. Z odprtostjo razmerja namreč posamezniki spoštujejo in upoštevajo potrebe drug drugega, vsi dogovori pa temeljijo na soglasju in odkritosti.

Potencialne nevarnosti odprtega razmerja

Do težav v partnerskem odnosu lahko pride v enopartnerski ali večpartnerski zvezi. Ne glede na naravno partnerskega odnosa se težave običajno pojavijo, kadar partnerja nista enotna v svojih željah in potrebah. Odprtost ali zaprtost razmerja je le ena od lastnosti partnerskega razmerja, kot pri vseh ostalih pa je bolj od narave potreb pomembna usklajenost med partnerjema. Da si torej oba želita ali pa ne želita dodatnih romantičnih razmerij. Če smo torej sami usmerjeni monogamno in nam zvestoba veliko pomeni, bomo le s težavo sprejeli partnerjevo željo po nemonogamnem življenju. Večkrat se zgodi, da se eden v paru podredi želji partnerja in takšno obliko zveze sprejeme le navidezno, v sebi pa z novo obliko odnosa ni zadovoljen in je poln dvomov ter ljubosumja. Takšne odnose običajno spremljajo bolečina in prepiri, največkrat pa se končajo z razpadom zveze.

Ali je res vedno več odprtih odnosov? 

V današnjem času je družba vedno bolj odprta do pluralnosti, vedno bolj tudi na področju medsebojnih odnosov. Čeprav raziskave kažejo vedno bolj pozitiven odnos do odprtih razmerij (predvsem pri mlajših), pa se v realnosti običajno zaplete. Zveze so že same po sebi kompleksne in zahtevajo kompromise ter prilagajanje, z vpletenostjo več ljudi pa se možnost za nesoglasja in konflikte le še veča. V monogamni zvezi posameznik čuti varnost, a če v zvezo vstopi tretja oseba, je ta občutek varnosti lahko ogrožen. Pojavi se tudi nevarnost ljubosumja in čustvene bolečine, saj partner doživlja srečo in izpolnitev drugje.

Pomembno je postaviti jasne meje

Pari, ki prakticirajo odprta razmerja, se zato običajno že v začetku dogovorijo glede pravil in pričakovanj. Pri tem gre predvsem za pogovore glede spolnih, čustvenih in osebnih mej, zajemajo pa teme o še sprejemljjivih in varnih spolnih praksah, o ljubosumju in komunikaciji, pa tudi o tem, katere osebe pridejo v poštev pri iskanju dodatnih partnerjev (neznanci, prijatelji, sodelavci, bivši partnerji). Pomemben je tudi dogovor glede časa, ki ga partnerja namenjata drugim partnerjem.

Oblika odnosa ni tako pomembna kot iskrenost do sebe in partnerja

Ljudje vstopamo v odnose z drugimi glede na svoje individualne življenjske nazore, priučene vzorce in vrednote. Med seboj smo si različni, zato imamo tudi različne potrebe. Pomembno je torej, da sta partnerja v osnovi zvesta sama sebi in da poslušata svoje potrebe, saj je to najboljše zagotovilo, da ohranita ljubeč in izpolnjujoč odnos.

Anamarija Bogolin, magistra psihologije