Sladkor - grenka resnica 2. del
Biokemija ali vloga hormonov pri nadzoru ješčosti
Dr. Lustig, zagovarja tezo, da problem predebelosti tiči v biokemiji našega telesa. Zaradi možganskih signalov zaužijemo hrano, ki prispe v želodec, kjer deluje solna kislina in razgrajuje hrano na manjše delce. V tankem črevesju se ti delci zaradi encimskega delovanja razgradijo v maščobe, aminokisline in preproste sladkorje. Vlaknine nedotaknjene pospešujejo prehod hrane naprej in hkrati omejujejo in upočasnijo absorpcijo hranil. Aminokisline in sladkorji se absorbirajo v tankem črevesju, nadaljujejo do jeter, ki jih predelajo. Maščobe pridejo do jeter skozi limfni sistem. Česar jetra ne predelajo preide v krvni obtok. Povišana raven glukoze, aminokislin oz. maščobnih kislin v krvi spodbudi slinavko, da ß celice Langerhansovih otočkov sprostijo hormon inzulin.
Inzulin
Ob zaužitju hrane, se raven glukoze zviša, kar je signal trebušni slinavki, naj sprosti inzulin. Slednji poskrbi, da nastane glikogen, ki zapolni jetrne energijske rezerve. Inzulin preusmeri aminokisline iz krvi v mišične celice. Presežnim krvnim maščobnim inzulin omogoči vstop v maščobne celice in v njihovo pretvorbo in shrambo v triacilgliceride. Ali povedano po domače, več kot imamo v krvnem obtoku inzulina, več hranil bomo naložili v maščobo.
Pomembno je dodati, poudarja dr.Lustig, da je število maščobnih celic posameznika določeno že pred rojstvom. Na njihovo število sami nimamo vpliva. Na njihovo velikost pa vplivamo z vnosom hrane in telesno aktivnostjo. Težava nastane, ko se nam začne kopičiti maščoba okoli trebuha, saj to nakazuje, da imamo zamaščene notranje organe. Začetek kopičenja le te pomeni začetek kronične presnovne bolezni. Podkožna maščoba, drugod po telesu je za nas koristna, saj varuje notranje organe, v njej tudi nastaja leptin, hormon, ki nadzoruje občutek sitosti.
Hipotalamus
Hipotalamus je delček možganskega dna in je glavni nadzornik hormonskih sistemov v telesu, vzdržuje energijsko ravnovesje. Po krvi pošilja hormonske signale hipofizi in hkrati združuje informacije iz drugih delov možganov. Žleza hipofiza upravlja naslednje organe: ščitnico, nadledvično žlezo, moda, jajčnike. Slednji ji povratne informacije prav tako pošiljajo po krvi. Prek hormonov (ki jih sprošča hipotalamus) je hipofiza obveščena o stanju v telesu, glede na katero prilagodi upravljanje.
Ventromedialni hipotalamus (VMH) - razlika med lakoto in sitostjo
Ventromedialni hipotalamus je spodnji del hipotalamusa, ki nadzoruje energijsko ravnovesje. Ko zaužijemo hrano VMH prejme od gastrointestinalnega (GI) trakta sporočilo o sitosti/lakoti in informacije o stanju energijskih zalog v telesu. To sporočita hormona inzulin in leptin v hipotalamus, ki zavre/spodbudi hranjenje in prilagodi porabo energije. Hipotalamus pošilja možganske signale prek avtonomnega živčevja (nadzoruje utrip srca, krvni pritisk in energijsko ravnovesje- brez našega zavedanja). Simpatik - deluje po principu »boj ali beg« in parasimpatik - skrbi za vegetativne funkcije, npr. absorpcija hrane, v okviru avtonomnega živčevja delujeta v ravnovesju.
Najdaljši možganski živec- vagus povezuje možgane z vsemi trebušnimi prebavnimi organi in maščobnimi celicami. Dovodni del vagusa v možgane pošlje informacijo o lakoti v želodcu in o procesiranju energije, ki gre iz jeter v možgane med jedjo. VMH razvozla signale in lahko reagira na način anoreksigeneze ali pa oreksigeneze. Zadnja spodbuja hranjenje in kaže primanjkljaj energije. Prvo stanje je ravno obratno in aktivira simpatik, kar sproži »kurjenje« zalog, ki rezultira v izgubi teže. Anoreksigeneza hkrati izklopi vagus in s tem zmanjšuje apetit. odvodni del vagusa gastrointestinalnemu sistemu nato naroča prebavo in absorpcijo hrane, maščobnem tkivu veleva skladiščenje energije, slinavki pa naj sprosti več inzulina.
Leptin
Leptin je hormon, ki nastaja v maščobnih celicah in prek krvnega obtoka potuje v hipotalamus, s čimer maščobne celice sporočajo VMH, ali telo strada ali je rejeno. Ko smo siti, to občutimo zaradi pravilnega delovanja hormona leptina. Smo v energijskem ravnovesju, energijo porabljamo v normalnem tempu in se počutimo dobro, naša teža je konstantna in ješčost je primerna potrebam. Problem pa se pojavi, če regulacija ne deluje pravilno. V primeru okvare, VMH zazna stradanje in ukaže skladiščenje maščobe in varčevanje. Tako se aktivira vagus, ki poveča sproščanje inzulina in usmeri več energije v maščobne celice z namenom da nastane več leptina. Lahko pride tudi do genetske leptinske deficience, ko možgani ne zaznajo občutka sitosti in pošiljajo signal za lakoto.
Razlog za debelostno pandemijo,tiči v leptinski rezistenci, meni dr. Lustig. Ljudje imajo na voljo dovolj leptina in količina leptina je v sorazmerju z zamaščenostjo. Njihovi hipotalamusi pa ne zaznajo leptina in posledično spodbujajo prenajedanje in manjšajo aktivnost.
Kortizol
Kortizol je stresni hormon, ki ima vlogo pri čustvenem hranjenju in ga sprošča nadledvična žleza. Povišana raven kortizola je posledica stresnih okoliščin, premalo spanja in je dejavnik za razvoj presnovnega sindroma. Kadar je kortizola preveč v daljšem obdobju to vpliva na višanje kalorijskega vnosa mastne in sladke hrane kot tolažbe, sicer pa je na normalni ravni nujno potreben za življenje.
Ni vse v hrani
Poleg prehrane pa je pomembno tudi gibanje, saj izboljša presnovo, predvsem izboljšuje inzulinsko rezistenco in leptinsko signalizacijo. Vpliva na hiter dvig ravni kortizola, ki pa nato pade in ostane nizka cel dan, telo pa ob vadbi sprošča endorfine, kemične substance ki skrbijo za dobro počutje. Vadba pomaga pri zmanjševanju jetrne in druge drobovne maščobe. Za ugodno delovanje je dovolj vsaj četrt ure redne živahne vadbe vsak dan.
Kot smo lahko prebrali dr. Lustig meni, da je glavna težava predebelosti skriva v biokemiji telesa oz. napačnem delovanju le te. Ali so njegove domneve pravilne oz. v kolikšni meri držijo, bomo z gotovostjo videli čez nekaj let, ko se bo vse več znanstvenikov ukvarjalo z njegovimi tezami.
Kar koli pa bodo raziskave in testi pokazali, za posameznika niti ni tako pomembno, da do potankosti razume biokemijo svojega telesa. Največji korak za svoje dobro počutje in nižjo težo lahko storimo že danes. Tokrat ne bomo predlagali klasičnih pravil zdravega prehranjevanja, kot je uživanje petih obrokov ali uživanje barvne hrane, temveč vas postavljam pred en sam izziv: Odpovejte se sladkorju za 14 dni in presenečeni boste nad odzivom vašega telesa. Zelo kmalu bi morali čutiti spremembe v počutju ter po 14 dneh tudi kakšen kilogram manj na tehtnici.
V pomoč
Če sprejmete 14 dnevni izziv, se držite spodaj navedenih okvirnih napotkov.
Kaj jesti: Jeste lahko zelenjavo, žita, testenine, kruh, riž, kaše, sadje (vendar ne smothijev in sokov), meso, oreščke, maslo …
Ne uživajte: sladkarij, smothijev, sokov, marmelad, medu, suhega sadja …
Zanimivo je, da je vsem uspešnim dietam, četudi se na prvi pogled razlikujejo – Atkinsonova, Ornisheva in japonska tradicionalna dieta - skupen visok vnos vlaknin in omejen vnos sladkorja.
Vir: Mastna laž: Grenka resnica o sladkorju: Robert H. Lustig
Avtorica: Mojca Cepuš