Šentjanževka proti depresiji – kako jo varno uporabljamo

Šentjanževka je ena od najbolj raziskanih zdravilnih rastlin, saj o njej lahko najdemo kar 2392 znanstvenih člankov, med katerimi je 215 kliničnih raziskav. Nekaj tega znanja smo prispevali tudi raziskovalci ljubljanske Fakultete za farmacijo. Najbolj raziskan namen uporabe so depresivne motnje, najbolj raziskan način uporabe pa so zdravila, ki vsebujejo dobro okarakteriziran posušen alkoholni izvleček šentjanževke. Raziskave dokazujejo, da takšni izvlečki iz šentjanževke učinkovito zdravijo blage do srednje hude depresije, torej prvi dve stopnji depresij na tristopenjski lestvici. Njena učinkovitost je boljša od večine sinteznih antidepresivov, kar so potrdili tudi v tako imenovani mrežni meta-analizi, ki je bila opravljena letos. Poleg tega so bolniki terapijo s šentjanževko tolerirali bolje, kot katero koli od ostalih terapij. Neželenih učinkov je imela bistveno manj kot večina drugih antidepresivov.

Poleg zdravil z dobro okarakteriziranimi izvlečki šentjanževke, ljudje za zdravljenje depresij uporabljajo tudi čaj, ki si ga pripravijo sami iz posušene šentjanževke. Tak način uporabe ni znanstveno preizkušen, lahko pa domnevamo da vseeno dosežemo nekaj učinka. Razen uporabe proti depresiji, šentjanževko uporabljamo tudi za zunanje za zdravljenje manjših vnetij kože (npr. pri sončnih opeklinah) in za pomoč pri celjenju manjših ran, kar tudi ni podprto s kliničnimi študijami.

Neželeni učinki pri šentjanževki torej niso pogosti in so blagi. Kar se tiče varnosti, pa ima šentjanževka drugo šibko točko, ki jo moramo upoštevati pri varni uporabi, to so interakcije z ostalimi zdravili. O interakcijah na splošno, smo v okviru Vzajemninih nasvetov o varni uporabi zdravil že pisali. Izmed vseh rastlin ima šentjanževka interakcije z drugimi zdravili najbolj izrazite, kljub temu pa lahko šentjanževko varno uporabljamo, če le upoštevamo navodila. Šentjanževka v telesu spodbudi nastajanje nekaterih encimov, ki razgrajujejo druga zdravila. Pomembne so predvsem interakcije s tistimi zdravili, ki jih individualno odmerjamo in je izostanek v njihovem učinku usoden, kot so imunosupresivi (ciklosporin, takrolimus), zdravila proti virusu HIV (amprenavir, indinavir) in nekatera zdravila proti raku (irinotekan) ter varfarin. Kdor uporablja ta zdravila, šentjanževke ne sme uporabljati. Možnost interakcij obstaja tudi z nekaterimi drugimi zdravili (statini, peroralnimi kontraceptivi, benzodiazepini,…) pri katerih pa lahko vseeno sočasno uporabljamo šentjanževko. Zadošča, da smo ob taki sočasni uporabi pozorni, če se učinek terapije zmanjša in da o tem obvestimo zdravnika ali farmacevta.

Še ena potencialna nevšečnost šentjanževke je znana iz veterine: živali, ki na travniku pojedo velike količine šentjanževke in so potem izpostavljenemu močnemu soncu, dobijo na neporaščenih delih kože izpuščaje. Temu rečemo fototoksičnost. Pri človeku fototoksičnost nastopi šele pri odmerkih, ki so precej višji od običajnih terapevtskih odmerkov.

Sklenemo lahko, da je šentjanževka učinkovita in varna zdravilna rastlina, če je le uporabljena na primerno strokoven način.

Reference:

• EMEA, The European Agency for the Evaluation of Medicinal Products, Evaluation of Medicines for Human Use. EMEA public statement on the risk of drug interactions with Hypericum perforatum (St. John’s wort) and antiretroviral medicinal products. London: EMEA/6321/00, 28 February, 2000.
• Linde K, Kriston L, Rücker G, Jamil S, Schumann I, Meissner K, Sigterman K, Schneider A. Efficacy and acceptability of pharmacological treatments for depressive disorders in primary care: systematic review and network meta-analysis. Ann Fam Med. 2015; 13: 69-79.