Psihološki problemi kronične bolezni

Marsikatera kronična bolezen se začenja pogosto že v mladosti, morda celo v otroštvu, kot je npr. revmatična bolezen. To je bolezen, zaradi katere je bolnik večkrat zdravljen v bolnišnici in ki lahko zelo vpliva na njegov osebnostni razvoj in bolnika stalno izpostavlja kronični bolečini. (2) Tudi druge bolezni, ki so obremenjene s kronično bolečino, od bolnika zahtevajo stalno prilagajanje življenja zmanjševanju bolečine. Kronična bolezen vpliva na poklicno kariero, izbiro poklica, družabno aktivnost. Marsikdaj pa je negotova tudi bodočnost.

Tako kronična bolezen predstavlja izvor stalne čustvene obremenjenosti, danes bi rekli-stresa. Psihološki problemi bolnikov so tesno povezani s samo naravo bolezni, bistvenega pomena pa ima njihova osebnost, realna poklicna situacija in socialne obveznosti, njegov vrednostni sistem in predvsem strategije spoprijemanja s težavami, ki jih je bolnik razvil v svojem življenju. V podporo mu je ustrezna pomoč družine in njegove socialne mreže, zdravstvenega sistema; in v sedanjih časih tudi njegov socialno ekonomski status. Ne glede na posebnosti kronične bolezni, pa je problem spoprijemanja z boleznijo in sprejemanja bolezni skupen vsem bolnikom.

Proces prilagajanja se začne neposredno po postavljeni diagnozi. Bolnik in njegova družina so soočeni s težkimi odločitvami glede zdravljenja, prerazporedijo se družinske, gospodinjske dolžnosti, pogosto pa se je potrebno soočiti z ogrožajočo bodočnostjo.

Spoprijemanje z boleznijo poteka po fazah in je lahko dolgotrajen proces, v katerem bolnik potrebuje podporo družine in zdravstvenega sistema. Ni nujno, da so vse faze enako intenzivne, ni nujno, da pri bolniku opazimo vse faze, vendar pa večina avtorjev soglaša z naslednjimi fazami:

1. Faza šoka:

Ko bolnika seznanijo z diagnozo, ali pa se prebudi v bolnišnici, pa ne ve, kaj se je zgodilo, kako je prišel tja. Priključen je na številne naprave, bolniki na sosednjih posteljah lahko celo umirajo. Mnogi bolniki takrat dobesedno otrpnejo, lahko pa reagirajo s paničnim vedenjem. Z bolnikom se pogovarjamo in mu previdno razlagamo predviden potek zdravljenja bolezni. S tem seznanimo svojce in jih podpiramo v njihovih kontaktih z bolnim družinskim članom. Seveda pa moramo biti ves čas pozorni na dejstvo, koliko resnice lahko bolnik v tistem trenutku sprejme. Sprejemamo njegovo čustveno odzivanje in ga podpiramo. Če bolnik zmore mu ponudimo zanj najprimernejšo relaksacijsko tehniko.

2. Faza zanikanja:

Če je informacija o bolezni, načinu zdravljenja in bodočnost za bolnika prehuda in jo ne more sprejeti, se zateče v zanikanje. Trdi, da so se zdravniki zmotili, da ne znajo postaviti diagnoze. Tako razpoloženje je razumeti kot obrambni mehanizem, ki ga bolnik potrebuje, da se postopno ponovno spoprime z boleznijo, poškodbo in njenimi kronični posledicami. Zato ni na mestu prerekanje, kdo ima prav ali celo užaljenost. Postopno in potrpežljivo bolnika seznanjamo z boleznijo in ga postopno obračamo k bodočnosti. To ni hiter proces in bolnik mora imeti dovolj časa, ne sme pa biti prepuščen sam sebi, sicer se lahko zgodi, da bo v fazi tudi obstal in to zanj ne bo dobro. Podpiramo tiste oblike vedenja, ki niso združljive z zanikanjem.

3. Depresivnost:

Postopno začne bolnik ponovno doživljati in spoznavati bolezenske težave, negotovost bodočnosti. Žaluje za izgubljenim zdravjem, kar je normalen proces, saj izguba zdravja in vsega, kar je s tem povezano, pomeni eno največjih izgub v človekovem življenju. Začne se spraševati, ali je to kazen , ki mu jo je življenje naložilo; počuti se degradiranega, tudi nevrednega življenja. Ne vidi luči na koncu predora, ali kot nekoč dejal nekdo: »Ja vidim luč na koncu predora, ampak to je lahko vlak, ki me bo povozil.« Če je zelo hudo, bo zdravnik najverjetneje po svoji strokovni presoji uvedel zdravila, to pa ne pomeni, da ni potrebna dodatna psihološka podpora, tako bolniku, kot svojcem. Postopno ga usmerjamo v tiste strani življenja, ki so preostale. Nikakor pa ne sodi k tovrstni pomoči trepljanje po rami, »saj bo bolje, ne bodite tako črnogledi.«

4. Faza jeze in/ali agresivnosti:

Žalost se lahko brez vidnega opozorila, hitro prevesi v jezo, tudi agresivnosti, lahko tudi žaljivost. Tega ne gre jemati kot zlobo, ki jo bolnik naenkrat izraža do družine, prijateljev. Gre za izraz hude stiske, doživljanja krivičnosti življenja, dejstva, da je bolan. Da so njegove življenjske možnosti omejene, spremenjene, pa na to ni pripravljen, predvsem pa si tega ni želel. To jezo je potrebno sprejeti, nikakor pa načina izražanja. Zato ga postopno usmerjamo na prilagojene oblike reagiranja, vedenja. Tu ni odveč posvetovanje s kliničnim psihologom, kognitivno vedenjskim terapevtom ali pa ga vključiti v sam proces sprejemanja bolezni. Najslabše pa je, ko se okolica znajde v odprtem konfliktu in je vsaka stran na svojih okopih. Pomoč potrebuje tudi njegova družina, saj jim je težko sprejeti agresivnost, predvsem pa je ne razumejo. Postopno bolnika spodbujamo k sprejemanju odgovornosti za svoje vedenje in k sprejemanju pomoči. Sprejeti pomoč pa je za nekatere bolnike velik problem. Ko je primeren čas, lahko bolniku ponudimo relaksacijske tehnike ali katero drugo zanj primerno obliko kognitivno vedenjske terapije. Je pa to tudi čas, ko bolniku lahko ponudimo več informacij v zvezi z boleznijo, začnemo uvajati kognitivni trening (nevropsihološko rehabilitacijo), če pri bolniku ugotavljamo prizadetost kognitivnih sposobnosti.

5. Začetek realizacije:

Bolnika spodbujamo, da govori o svoji žalosti, tudi krivdi, obupu in tudi sramovanju svoje bolezni, saj bomo le tako bolniku lahko pomagali. Spodbujamo njegovo samospoštovanje, ki je mnogokrat zelo prizadeto in se čuti v primerjavi s svojim prejšnjim življenjem in v primerjavi s svojimi prijatelji, sorodniki, manj vrednega. V terapevtskem procesu postopno pomagamo bolniku, da si bolj zaupa. Skupaj z bolnikom in njegovimi svojci govorimo o realnih ciljih, ki pa so za bolnika vsaj sprva prenizki. Predvsem poudarjamo ohranjene sposobnosti, možnost tistih aktivnosti, ki so dosegljive. Vključenost v skupino bolnikov, ki so v procesu sprejemanja bolezni in prilagajanja bolezni v različnih položajih, bolniku izjemno pomaga, saj je beseda, doživljanje so-bolnikov zanj bolj verodostojna. Postopno bolnika usmerjamo v telesne aktivnosti v tesnem sodelovanju z lečečim zdravnikom, saj nekateri bolniki težje ujamejo pravo mero obremenitev in si želijo čim prej na »zeleno vejo«. Vedno znova se je potrebno pogovarjati o pričakovanjih bolnika in tudi njegove družine. Če je potrebno, bolnika učimo novih socialnih veščin, kar je neprimerno uspešnejše v skupini, to pa pomeni široko odprta vrata k optimalnemu vračanju bolnika v psihosocialno okolje. (3)

1. Martz,E., Livneh,H.: Coping with chronic illness and disability, Springer Science-Bussines Media 2007, New York
2. www.revma.net/priro-nik-za-revmatike/psiholo-ki-vidiki-revmati-nih-bolez...
3. Safren, S.A., Gonzales, J.S., Soroudi, N.: Coping with chronic illness, Oxford Univerity Press,2008, Oxford

Avtorica: Dr. Alenka Sever