Maruša Mišmaš: poškodba je sestavni del poti do zmage

Maruša Mišmaš je v finalu teka na 3000 m z zaprekami na olimpijskih igrah v Tokiu dosegla odlično 6. mesto in postavila nov slovenski rekord. A pot do tam ni bila lahka in brez preprek. Pred petimi leti je morala zaradi poškodbe prenehati s tekom. Okrevala je s pomočjo neomajne volje in odločnosti, nove tekaške uspehe pa pripisuje tudi novemu trenerju. Z njo smo se pogovarjali o vztrajnosti, tekmah in osebnih procesih.

Nam lahko za začetek poveste kaj o svoji poškodbi?

Februarja 2016 sem prvič začutila močno bolečino ob ahilovi tetivi, zaradi katere sem morala prenehati s tekom. Po nekaj dneh brez teka je bilo sicer bolje, a se je bolečina kmalu vrnila. To se je potem ponavljalo več mesecev. Po najboljših močeh sem poskušala nadoknaditi tekaške treninge s treningi v bazenu in upala, da se bo bolečina umirila in bom lahko nastopila na olimpijskih igrah. Žal sem se v zadnjem trenutku morala sprijazniti, da to ne bo mogoče, in namesto v Rio oditi na operacijo. 

Kako je poškodba psihično vplivala na vas? Ste na kateri točki mislili, da boste kar odnehali?

Priprave na olimpijske igre so bile psihično zelo naporne. Bolečina je izginila in se naenkrat vrnila. Vsakič, ko sem že mislila, da bo šlo, me je spet podrlo. Veliko sem prejokala. Opravila sem ogromno različnih fizioterapij, obiskala več zdravnikov, a mi nihče ni znal pomagati. Ko sem končno sprejela, da ne bom mogla nastopiti na olimpijskih igrah, sem se počutila olajšano, saj je bilo konec psihičnega napora. Sem pa ostala osredotočena v prihodnost, saj je bilo pred mano še ogromno priložnosti. Bila sem odločena, da bom naredila vse, da sem bom vrnila še močnejša.

Kako je izgledala rehabilitacija?

Oktobra 2016 sem imela operacijo. Po operaciji še tri mesece nisem smela teči, sem pa intenzivno trenirala v bazenu in delala vaje za moč. Februarja 2017 sem končno začela s tekom, a pot do vrnitve je bila še dolga. Na začetku so bili teki zelo boleči, saj moje mišice niso bile več navajene teka. A noge so se hitro navajale in spet sem začela uživati v teku.

Kaj mislite, da je največja sprememba pred in po poškodbi? Ste morali spremeniti tudi svoje miselne procese ali samo fizične treninge?

Pred operacijo sem začela delati z novim trenerjem, ki je pozitiven, odločen in ambiciozen. Zadala sva si cilj Tokio 2020 in postopoma gradila proti temu cilju. Fizični treningi so zdaj drugačni, bolj sistematični in premišljeni, velik poudarek je na preventivi pred poškodbami. Miselno pa sem tudi naredila ogromen preskok. Zdaj sem bolj osredotočena, hkrati pa sem na treningih bolj sproščena in v teku zares uživam. To, da sem se uspela vrniti po poškodbi in operaciji, pa mi daje dodatno samozavest. Zavedam se, da se delo in vztrajnost poplačata. 

Veliko profesionalnih športnikov se med kariero poškoduje. Pa se da tudi drugače? Je mogoče biti profesionalni športnik, dosegati več let vrhunske rezultate in se ne poškodovati?

Manjše poškodbe so vedno del športa. Ko od svojega telesa tako veliko zahtevaš, se bo slej ko prej pojavila kakšna bolečina. Takrat pa je odvisno od športnika in trenerja, kako bosta odreagirala. Ali bosta pametna in takoj prilagodila trening ali bosta šla čez mejo in tvegala hudo poškodbo. Včasih pa seveda pride smola in se hudi poškodbi ne moreš izogniti.

V svojem blogu ste zapisali, da ste bili pred tekmo, kjer ste želeli premagati svetovni rekord, živčna in da je bil to znak, da se boste dobro odrezali. Kako ste prišla do tega, da pritisk obrnete sebi v prid?

Živčnost oziroma adrenalin je pomemben del uspeha na tekmi. Zavedam se, da adrenalin mojemu telesu pomaga, da bo močnejše in hitrejše. Zato se ne ukvarjam z neprijetnimi občutki živčnosti, ampak se osredotočim samo na sedanji trenutek. Sicer nikoli nisem imela težav zaradi treme, sem se pa z izkušnjami naučila, kako se čim bolje spopadati z njo. To pa ne pomeni, da sem zdaj manj živčna. Ravno nasprotno, z večjimi tekmami in višjimi cilji je živčnost še močnejša.

Je ta odločnost tisto, kar vam je dalo moč, da ste vztrajali kljub poškodbi?

Vztrajala sem zato, ker sem 100-odstotno verjela, da se bom vrnila še močnejša in da imam še veliko za pokazati na atletskih stezah. Pri tem mi je pomagal moj novi trener, ki je tudi 100-odstotno verjel vame.

Kaj vam pomeni tekmovanje na olimpijskih igrah? 

Olimpijske igre v Tokiu so bile vrhunec zgodbe mene in mojega trenerja, ki sva se pred petimi leti odločila, da bova praktično iz nič gradila za ta cilj. Moj uspeh v Tokiu je bil rezultat najinega dela in medsebojnega zaupanja.

Vaš rezultat je bil izjemen! Koliko časa ste potrebovali, da ste zares dojeli, kaj se je zgodilo?

Res sem potrebovala nekaj dni, da sem dojela, kaj sem dosegla, saj sem bila pred tekmo zelo močno osredotočena le na svoj nastop. Zares sem se zavedala svojega uspeha, ko sem prišla v domovino in so me sprejeli družina in prijatelji.

Kaj vse spada pod intenzivne priprave za olimpijske igre?

Treningi 1x–2x na dan, redne fizioterapije/športne masaže, uravnotežena prehrana, zadosten počitek in dovolj spanja ter psihološka priprava. Pogosto je prisotna huda utrujenost od težkih treningov in domotožje, ko sem na višinskih pripravah. Velikokrat se moram odpovedati raznim druženjem, zabavam, izletom. Ampak vse to zelo rada počnem in ne bi zamenjala za nič drugega.

Koliko vam pomeni premagovanje lastnih rekordov?

Vedno želim biti čim boljša, zato trdo treniram. Ko postavim lasten rekord, vem, da se je moje delo obrestovalo, da sem boljša, kot sem bila, in ta občutek je izjemen.

Kako vam miselnost vrhunske športnice pomaga v zasebnem življenju? Vas mogoče kdaj ovira?

Miselnost vrhunske športnice mi pomaga na drugih področjih. Vrhunski športniki smo delavni, osredotočeni, vztrajni. Vemo, da zmoremo težke stvari in vemo, da se delo poplača.

Verjetno imate stike tudi z rekreativnimi športniki, ki svoj šport sicer jemljejo le kot bolj ali manj resen hobi, a se številni še vseeno poškodujejo. Površni opazovalec bi lahko rekel, da celo pogosteje kot profesionalci. Zakaj mislite, da je tako? Kaj bi jim svetovali? 

Res je, tekaške poškodbe so zelo pogoste tudi med rekreativnimi športniki. Ti so lahko še bolj podvrženi poškodbami, saj veliko manj časa namenijo počitku. Po navadi grejo na trening, ko so že utrujeni, po službi. Zelo malo pa delajo za preventivo pred poškodbami, kot so vaje za moč in raztezanje. Poleg tega pa si navadno ne morejo privoščiti rednih športnih masaž. Svetovala bi jim, naj po napornem dnevu ne pretiravajo na treningu in naj vsaj nekaj časa namenijo vajam za moč in samomasaži z valjčkom ali masažno pištolo. 

Kaj bi svetovali nekomu, ki se ravno zdaj spoprijema s posledicami poškodbe?

Naj bodo mirni in potrpežljivi. Po poškodbi naj se vrnejo počasi in postopoma. Naj vztrajajo, ker je vredno!

Kakšne načrte imate za prihodnost?

Nekaj let želim biti še del vrhunskega športa. S trenerjem sva si že postavila nov cilj na olimpijskih igrah v Parizu 2024. Želim si seveda ustvariti tudi družino. V moji drugi karieri pa bom verjetno počela nekaj na področju biokemije, saj ravnokar končujem magisterij iz biokemije. 

Intervju (AZS)