Kje je prava meja bližine in distance v odnosih

Zmožnost posameznika, da vzpostavlja trajajoče intimne čustvene odnose z drugimi, mu omogoča, da ustrezno zadovoljuje potrebo po bližini in čustveni navezanosti. Zdrava navezanost na druge ljudi nas bogati, saj lahko iz odnosa z drugim(i) jemljemo in dajemo ter tako reguliramo svoje in potrebe drugih. Navezanost pomeni vzajemnost dveh avtonomnih posameznikov, kjer so meje jasne in kjer je ravno prav bližine in distance.

Naučite se prepoznati lastna čustva

Enoznačnega odgovora, kje je prava meja med bližino in distanco, ni. Nam pa o tem, kako se počutimo v odnosu z drugo osebo, govorijo naša čustva, če smo jih pripravljeni in sposobni prepoznavati.  

Kadar drugi prestopajo naše meje, to doživljamo kot vsiljivost, običajno smo jezni in imamo potrebo, da bi se ubranili pred intruzivnim vstopanjem drugega v naš svet. Jeza je čustven odziv na ogroženost, na občutek, da nas bodo drugi »požrli«, in je normalna reakcija, kadar se počutimo utesnjene in neupoštevane. Pogostokrat se zgodi, da ozavestimo ta občutja šele, ko smo stisnjeni v kot in ko nas tak odnos pripelje v stanje psihične in telesne izčrpanosti, ko ne zmoremo več neprestanega patološkega prilagajanja in zanemarjanja svojih potreb na račun ugajanja drugim. 

Zdrava jeza nam pomaga, da se v odnosu postavimo zase in poskrbimo, da so tudi naše potrebe prepoznane in zadovoljene, ne da bi se ob tem počutili sebične. Ko začnemo postavljati zdrave meje v odnosu, to dostikrat ne naleti na odobravanje okolice (partnerja, sodelavcev, nadrejenih …), celo nasprotno. Lahko smo deležni očitkov, da mislimo samo nase in da jim spremembe, ki jih vnašamo v odnos, niso po godu oz. da jim taki, kot smo oz. postajamo, nismo več všeč. Občutki krivde, ki jih s tem v nas vzbudijo drugi, in strah pred morebitno izgubo odnosa nas lahko porinejo nazaj v stare vzorce, zato je pomembno vedeti, da se okolica pogosto odziva na spremembe, ki jih delamo pri sebi in v odnosu z drugimi, z nelagodjem in odporom. V psihoterapevtski se praksi pogosto srečamo s temi težavami in strahovi. Ko začne posameznik bolj jasno prepoznavati svoje potrebe in ločevati med seboj in drugimi ter posledično tudi navzven postavljati meje, se pojavijo pritiski okolice (tudi v obliki vprašanj, ali je terapija sploh dobra zanj) in posledično dvomi posameznika, ali bo zmogel speljati spremembe v odnosu. Ambivalentnost in dvomi so povsem normalni, saj opuščanje starih, pa čeprav nezdravih vzorcev v odnosih, vzbuja strah pred novim in neznanim. Podpora psihoterapevta ali članov terapevtske skupine pomaga posamezniku, da kljub strahovom in dvomom vztraja pri naporih za dosego večje avtonomije.

Od kod želja po pretirani distanci

Pretirana distanca lahko izhaja prav iz strahu pred vsakršno bližino, ki je za posameznika ogrožajoča, zato se umika v svoj psihični svet, kjer ni drugih in odnosov z drugimi, ki bi ga lahko čustveno prizadeli. Seveda je v taki osami človek varen pred razočaranji in prizadetostjo s strani drugih, hkrati pa prikrajšan za vse dobro in lepo, kar prinaša povezanost z drugimi ljudmi. Strah pred bližino in nezmožnost čustvene intimnosti izhaja iz neustrezne izkušnje bližine v primarnem odnosu otroka in drugo pomembno osebo, s katero je otrok v simbiotičnem odnosu, kjer še ni meje med njim in drugim. Ustrezna simbioza, ki daje otroku občutek varnosti, je temelj zaupanja in samozaupanja v odraslosti. Omogoča vzpostavljanje dobre navezanosti v odnosih z drugimi.

Od kod potreba po pretirani bližini

Kadar imamo tudi sami potrebo po zlivanju z drugo osebo, bomo težko ločevali med seboj in drugim, čustva, ki jih doživlja drugi, bodo naša čustva. Tak odnos je čustveno zelo naporen, čeprav imamo lahko občutek, kako smo povezani z drugimi. Zdravo povezanost lahko hitro zamenjamo z nezdravo prepletenostjo in zlitostjo, kjer ni prostora za avtonomijo. 

Povsem razumljivo je, da si želimo bližine, saj je ena temeljnih človekovih potreb in jo lahko zadovoljujemo le v odnosu z drugimi ljudmi. Sprva je ta potreba realizirana skozi simbiotični odnos otroka z materjo oz. drugo pomembno osebo, ki ima to materinsko vlogo. V simbiozi meja praktično ne obstaja, otrok je zlit z materjo, je eno z njo. Ustrezno zadovoljena potreba po simbiotičnem zlivanju je predpogoj, da lahko postopoma zapustimo ta odnos enosti in napredujemo v smeri diferenciacije in individualizacije, ne da bi ob tem doživljali preplavljajočo tesnobo ob ločitvi od drugega. Kadar iz kakršnega koli razloga simbioza ni bila zadovoljiva, bomo neprestano iskali osebe, s katerimi se bomo lahko zlivali.

Najprej moramo poznati sami sebe

V odnosih z drugimi je pomembno svoje želje in potrebe ubesediti, kar pa lahko storimo le, če smo v stiku s seboj, s svojim notranjim svetom. Šele ko se zavemo, da nam nekaj ni všeč ali da nekaj želimo, lahko to na primeren način tudi izrazimo v odnosu z drugimi. Prepoznavanja in izražanja svojih potreb in čustev se učimo že od samega začetka skozi interakcijo z drugimi. Ustrezno odzivanje staršev na otrokove (čustvene) potrebe in sprejemanje njegovih čustvenih odzivov daje otroku pomembno izkušnjo, da ga svet razume in sprejema, ter posledično se nauči razumevati in sprejemati samega sebe. Ta izkušnja, da je svet (drugi) vreden zaupanja, nam kasneje mogoča, da vstopamo v odnose z drugimi s pravo mero zaupanja. Odsotnost te izkušnje se običajno kaže v pretirani opreznosti in nezaupljivosti ali pa v pretirani zaupljivosti in naivnosti. Zavestno opazovanje svojega doživljanja in reagiranja v različnih odnosih in situacijah nam pomaga, da postopoma prihajamo v stik s svojimi potrebami in čustvi. Seveda imamo vsi slepe pege in ne vidimo stvari, ki so drugim očitne, zato je razmislek o tem, kaj nam sporočajo drugi, kako nas vidijo in doživljajo, povsem na mestu. 

Na ta način vzdržujemo tudi pravo mero bližine in distance, ki v odnos prinaša spoštovanje in sprejemanje drugega, ne da bi pri tem povozili sebe. Odnos, v katerem smo povezani in hkrati avtonomni, nam ne prestavlja napora in stresa, temveč nas bogati in daje priložnost za osebnostno rast.

Barbara Čibej Žagar, Center za psihološke storitve in psihoterapijo