Kje je meja med spreminjanjem in prilagajanjem partnerja

Naj se sliši še tako neromantično, a sklepanje kompromisov je temelj vsake zdrave zveze. Je pa tudi veščina. Če je še nismo usvojili, se je lahko priučimo. Konec koncev je to zdravo tako za posameznika kot tudi za par. S psihologinjama Hermino Nur in Anamarijo Toth Kostevc iz Zdravstvenega centra Aristotel, smo govorili o tem, kako sklepati kompromise, o področjih, na katerih partnerja morata biti kompatibilna, in o tem, kdaj so razlike enostavno prevelike.

1. Kakšna je razlika med »normalnimi« kompromisi, ki jih je treba sklepati v razmerjih, in pretiranim prilagajanjem oziroma »izgubljanjem samega sebe«? 

Hermina Nur: Brez kompromisa ni kakovostne partnerske zveze. Ko govorimo o kompromisu, imamo v mislih sporazum, pri katerem vsaka od nasprotujočih si strani delno popusti pri svojih zahtevah, pogojih s ciljem, da bi partnerja dosegla dogovor, ki bo ustrezal obema. Včasih popusti eden, drugič drugi in na ta način lahko partnerja svoj odnos še poglobita in se bolj povežeta. Na drugi strani pa imamo dinamiko, v kateri se običajno prilagaja le eden od partnerjev, običajno zgolj »zaradi ljubega miru«. Prav to pa je tisto, kar hitro pripelje do trajnega nezadovoljstva in kopičenja zamer. Lahko bi rekli, da o odnosu z »normalnimi« kompromisi govorimo, dokler nihče od partnerjev nima občutka, da se podreja samo on. 

2. Rek pravi, da na začetku razmerja moški upajo, da bo ženska ostala taka, kot je, da se ne bo spreminjala, ženske pa že točno vedo, kako morajo partnerja spremeniti, oziroma si že v začetku želijo, da bi neke njegovo »pomanjkljivosti« spremenile. To v resničnem življenju drži?

Anamarija Toth Kostevc: Rek, ki ga omenjate, ni popolnoma neutemeljen. Moški ob začetku zveze sanjari, da bo ženska (ali moški) vedno enaka, medtem ko ženske pogosto razmišljajo, da se bo partner (ali partnerka) spremenila, če bo v odnosu dovolj ljubezni.

Hermina Nur: Tako je. Razmerje se začne z zaljubljenostjo, glavna razlika med zaljubljenostjo in ljubeznijo pa je realnost. Med zaljubljenostjo zaradi kemičnih procesov osebo vidimo takšno, kot si jo želimo videti. Idealiziramo jo, ji morda pripisujemo lastnosti, ki jih sploh nima, in spregledamo pomanjkljivosti. Občutki, ki nas takrat prevevajo, so tako privlačni, da se ne pustimo zmotiti. Ob spoznavanju namreč vlagamo veliko truda, da osebo, ki nam je všeč, pritegnemo. Ko zaljubljenost mine, pa se resničen odnos šele začne. Zrel in odgovoren človek se zaveda, da nihče ni popoln. 

Anamarija Toth Kostevc: Poznavanje psihologije nam v odnosih lahko zelo pomaga, da zmanjšamo svoja nerealna pričakovanja.     

3. Kako vemo, da smo šli predaleč? Oziroma obratno, kakšnih kompromisov od partnerjev ne smemo pričakovati? 

Hermina Nur: Predaleč gremo, če od partnerja pričakujemo, da bo pristal na nekaj, kar ni v skladu z njegovimi vrednotami, se mu upira ali ni v skladu z njegovo fizično in psihično zmožnostjo. Kompromis je sporazum in ne prisila, zato je pomembno, da se partnerja potrudita zares spoznati. Če veste, kaj je vašemu partnerju pomembno v življenju, kakšne so njegove vrednote, kaj je zanj dopustno in kaj nesprejemljivo, ter to tudi spoštujete, s svojimi zahtevami ne boste šli predaleč. 

Anamarija Toth Kostevc: Pomembno je poudariti tudi, da se je treba pogovarjati in tudi slišati že od samega začetka odnosa. Ljudje odnose gradimo na podlagi pogovora, deljenja mnenj in občutkov ter seveda razumevanja in ta proces se nikoli ne konča. Ali pa se vsaj ne bi smel. Vse prevečkrat pa se na žalost zgodi, da nam partner postane samoumeven.

4. Kaj so po vaših izkušnjah najpogostejša področja, ki terjajo prilagajanje? 

Anamarija Toth Kostevc: Praktično vsa. Težko jih je rangirati po pomembnosti, saj se po občutljivosti in pogledih do določenih področij ljudje med seboj razlikujemo. Človek, ki so mu materialne stvari zelo pomembne, bo bolj osredotočen in občutljiv pri finančnih zadevah. Če je eden od partnerjev bolj varčno naravnan, drugemu pa denar zlahka spolzi iz denarnice, bo potrebnega precej prilagajanja. Veliko prilagajanja zahteva tudi vzgoja otrok, pa tudi sorodstvo; koliko časa nameniti enim sorodnikom, koliko drugim. Posebno področje pa so tudi intima in seksualne potrebe. 

Hermina Nur: Pravzaprav je celoten odnos ples prilagajanja. Dogovoriti se je treba o povsem običajnih stvareh, kot so, kdo danes kuha, kdo bo poskrbel za otroke, pokosil travo … Seveda pa ne smemo pozabiti niti na načrtovanje prostega časa – skupnega in tistega, ki ga partnerja preživita po svoje. V partnerstvu je namreč nujno, da ohranimo tudi lastne interese. Partnerstvo namreč ni zlitje dveh, temveč pripadnost in navezanost ter stremljenje k skupnim ciljem. Je varen pristan, kjer se srečujeta dva, ki se drug ob drugem počutita varno in ljubljeno.

5. Ali rek, nasprotja se privlačijo, drži? Oziroma ali obstajajo področja zveze, kjer sta si partnerja lahko zelo različna, pa ima zveza dobre možnosti, in področja, kjer partnerja morata biti na istih bregovih, če želita da zveza traja?

Anamarija Toth Kostevc: Ljudje smo radovedna bitja. Privlači nas novo, neznano. Morda nekaj, česar sami nismo dovolj razvili. Ali pa nezavedno izberemo nekoga, ki ima podobno družinsko zgodovino. Ko se zaljubimo, so na delu hormoni, če dva želita, da njuna zveza traja, pa je to zavestna odločitev.

Hermina Nur: Seveda je trajanje zveze odvisno zgolj od njiju. Če je področje, na katerem se razlikujeta, problematično, pa je odvisno le od tega, koliko jima to področje pomeni in ali sta na tem področju pripravljena sklepati kompromise. Pri tem res ne moremo posploševati in izpostaviti določenih področij. 

6. Včasih se zgodi, da tisto, kar se sprva zdi kot soglasni kompromis, čez čas preraste v tiho in skrito zamero. Kako lahko preprečimo nastanek takšnih situacij?

Hermina Nur: Z odkritim pogovorom. Sproti … Kaj me moti, kaj te moti. Žal v našem šolskem sistemu nimamo obveznega predmeta komunikacije oz. komunikacijskih veščin. Zelo pomembno je namreč, da znamo izraziti svoje misli, saj so tako možnosti, da nas bo partner razumel, večje. Jezik je poleg srca najpomembnejši organ. Beseda lahko tako zbode ali boli, da ostane za vedno v spominu.

7. Kaj pa lahko storimo, če imamo občutek, da partner ne raste sorazmerno z nami?

Hermina Nur: Vsakdo je najprej odgovoren zase – raste v sorazmerju s svojimi potrebami, interesi, motivacijo. Pričakovati, da bo partner enak nam, je neodgovorno in nezrelo.

8. Hočete reči, da za dobro zvezo ni nujno, da se partnerja razvijata enako hitro in v isto smer?

Hermina Nur: Vsak človek je individuum in se tudi razvija po svoji poti. Torej je utopično pričakovati, da se bo partner razvijal enako kot jaz, v istem tempu. Par naj raje usmeri energijo v kakovostno preživljanje skupnega časa, v dejavnosti, kjer oba uživata in najdeta tudi nekaj zase. Na ta način se zveza krepi, partnerja se navezujeta drug na drugega. Varna navezanost in skupni cilji so tisto, kar dva povezujejo. Če se trudita za kompromis, se lahko razvijata tudi v različne smeri. Enega bolj pritegne neko področje, drugi se zanima za nekaj drugega. V vseh odnosih pa prav prideta tudi poznavanje komunikacijskih veščin in seveda srčnost. Asertivne komunikacije se da naučiti s pomočjo strokovnjakov, srčnost pa temelji na človeškosti. Partner je človek, ki ima tudi težave in slab dan, in ko je z njim težko, se je smiselno spomniti vrlin, ki jih pri partnerju cenimo.

9. Kaj pa lahko naredimo, če ugotovimo, da smo v zvezi edini, ki se prilagaja, medtem ko naš partner po prilagajanju nima želje? Je v takšni zvezi smiselno vztrajati ali jo je bolje končati? 

Hermina Nur: Če se v zvezi nenehno počutimo zapostavljene, nesprejete in nespoštovane, je smiselno razmisliti, kaj je tisto, kar nas s partnerjem povezuje. Premisliti moramo, ali je to, kar nam daje zveza, dovolj oz. ali se je za takšno zvezo vredno truditi. Dobro je, da se o tem pogovorimo tudi s partnerjem. Velikokrat se namreč izkaže, da se ta sploh ne zaveda, da se v odnosu tako slabo počutimo. Ljudje vse prevečkrat mislimo, da bo partner uganil, kaj potrebujemo, ali pa bi moral to vedeti sam od sebe, kar seveda ni res. Pri reševanju situacije nam lahko pomaga tudi vključitev v partnersko terapijo, a le, če sta za odnos pripravljena delati oba. Če pa od partnerja/-ice nikakor ni posluha in pripravljenosti za reševanje situacije in grajenje boljše zveze, je morda nastopil čas, da razmislimo, ali bomo sploh še vztrajali v takem odnosu. Pomembno je, da prej poskusimo narediti vse, kar lahko. Zaradi sebe in svojih občutkov. Vse prevečkrat se namreč zgodi, da prevzame eden krivdo za oba. Odnos dveh pa je dvostranska cesta: jaz pridem do pol poti, ti pa iz druge smeri do mene.  

Hermina Nur, psihologinja, psihoterapevtka, spec. zdr. psih. in Anamarija Toth Kostevc, MBA univ. dipl. psih., spec. ZDT, Aristotel, zdravstveni center