Kje je meja med motnjo spolne identitete in uporom najstnikov?

Spolna disforija je izjemno naporna za posameznika in zaradi nje mnogo ljudi trpi. Svetujem pa, tako kot za vse ostale motnje, da če je posameznik nima, ni potrebe, da bi si jo sam naknadno nakopal. Kljub sodobnim trendom, ki narekujejo, da je treba dvomiti v vse, se vprašati o vsem in zviška gledati na gotovost, je včasih modro kakšen kamen pustiti nedotaknjen. 

Odraščanje je težko tudi brez razmišljanja o pripadnosti spolu

Pred kratkim sem razmišljal, kako težko je v današnjem času biti mladostnik. Že sama narava tega razvojnega obdobja ima prizvok, da mora biti naporna, težka in zahtevna. Anna Freud je celo trdila, da če obdobje adolescence ni turbulentno in zahtevno, je s posameznikom nekaj narobe. Na srečo so takšno tezo kasneje omilili.

Z mladostniki, ki imajo težave psihiatrične narave, delam nekaj več kot osemnajst let in zamislil sem se, kako naporno jim je odraščati v sedanjem svetu. A s tem ne mislim le na soočanje s pandemskimi ukrepi, informacije o vojni in ekološko propadanje sveta, kar jih večino zelo skrbi in obremenjuje. Razmišljal sem, kako težko jim je, ker se v sodobnem času ne ukvarjajo le s svojo spolno usmerjenostjo, temveč tudi s tem, katerega spola so.

Kako vemo, da otrok zares doživlja stisko zaradi motnje spolne identitete?

Spolna identifikacija je zelo občutljiva tema in vsakršna kritika ali razmišljanje o tem hitro naleti na napad aktivistov, ki razmišljujočega obtožijo homofobije, sovražnosti in diskriminacije. Zato želim jasno poudariti, da motnje spolne identitete in spolna disforija obstajajo in predstavljajo hude motnje. Hude so z vidika posameznika, ki trpi zaradi njih in mu stiske, povezane s spolno samopodobo, predstavljajo velik vir tegob, tesnobe, nesreče in stresa. V klinični praksi se nemalokrat srečujemo z depresivnimi epizodami in poskusi samomora ter samopoškodovalnim vedenjem, za katerim je v ozadju spolna disforija. Neskladje med biološkim spolom in spolno identiteto predstavlja vir hudih stisk, ki so potrebne strokovne pomoči in na žalost pripeljejo v določenih primerih tudi do tragičnih zaključkov.

Popravljanje grehov iz preteklosti lahko prinese nove težave

V preteklosti so se ljudem s tovrstnimi težavami dogajale velike krivice, delno zaradi neznanja, delno pa zaradi arogance ljudi ter duha preteklega, konzervativnega časa. Na srečo se je zahodna družba v svoji evoluciji premaknila toliko naprej, da te pojave razumemo, diagnosticiramo in znamo ljudem s tovrstnimi težavami pomagati. Družba je postala do teh pojavov bolj odprta in sprejemljiva, a na žalost tega ne moremo posplošiti na vse ljudi.

V želji, da bi se popravilo krivice iz preteklosti, in v želji po doseganju enakosti, nediskriminacije in sprejetosti so se v zadnjih letih motnje spolne disforije prestavile v mainstream medije, s poudarkom na ameriških, predvsem hollywoodskih medijih. Določene osebe s spolno disforijo so zelo asertivno propagirale, da biološki spol ne obstaja in da je spol neke vrste psihološki konstrukt. Seveda slednjemu ne moremo oporekati, a tisti, ki smo rojeni v prejšnjem tisočletju, težje asimiliramo v svoje kognitivne sheme koncept, da biološki spol ne obstaja.

Oseba, ki trpi zaradi spolne disforije, čuti stisko zaradi neskladja med svojo spolno identiteto in svojim biološkim spolom. Pri tem pojavu so šli nekateri tako daleč, da poskušajo razbliniti enega od osnovnih konceptov biologije; to je delitev po spolu. Takšna delitev se je v določenih pogledih preselila v vsakdanje življenje, saj v Združenih državah Amerike že obstajajo obrazci, ki glede izbire na področju spola ponujajo možnosti: moški, ženska, transspolni in nebinarni spol. Prisotna so tudi stranišča, ki so namenjena obema spoloma oziroma t. i. splošnemu spolu.

Preveč informacij lahko zmede odraščujočega človeka

Dilema glede spola lahko postane težavna v razvojnem obdobju mladostništva, v katerem je ena od bistvenih in nujnih nalog razvoj lastne spolne identitete. To ne zajema le identifikacijo s spolom, temveč tudi vprašanje glede spolne usmerjenosti.

Težava nastopi, ker se zaradi trenutnih trendov glede spolne identifikacije mladostniki o svojem spolu sprašujejo bolj intenzivno kot neverjetneje kadar koli prej v zgodovini. Pri tem govorimo o otrocih in mladostnikih, ki niso kazali znakov psihiatričnih težav ali spolne disforije, temveč so se o tem začeli spraševati zaradi izpostavljenosti medijem ter vrstniškim vplivom. Tako jim je v proces grajenja samopodobe in identifikacije vložena dodatna nova dimenzija, ki je v preteklosti v večini primerov »šla mimo« brez večjih posebnosti.

V praksi to poteka tako, da se zaradi trenda, ki ima več lastnosti modne muhe, mladostniki pogosteje sprašujejo o svojem spolu in se zaradi želje po sprejetosti, odobravanju vrstnikov in želji po biti nediskriminatoren lahko tudi identificirajo s tem. Tako se odločijo, da so fluidnega spola, brez spola, nevtralnega spola, običajnega spola ipd. Proces razvoja spolne identifikacije in samopodobe je že tako sam po sebi naporen, v sodobnem času pa so mladostniku na voljo izbire, ki jih nekoč ni bilo. Zato te tudi niso predstavljale vira stisk. Ker sta spolna disforija in trend po nevtralnem spolu postala prisotna v pop kulturi, sta postala za mladostnike pomemben vir za tvorjenje subkultur, identifikacije s skupino in ne nazadnje tudi kot sredstvo za upiranje staršem ali avtoritetam.

Je spolna identifikacija še ena od najstniških faz?

Problematično je, ker je spolna identiteta mnogo bolj občutljiva za samopodobo kot klasično pripadanje subkulturam ali sledenje modnim trendom. Spolne identifikacije ne moremo enačiti s prehodnostjo, ki je značilna za slog oblačenja, pričeske ali glasbeni okus. Iz klinične prakse poznamo primere, kjer se je spolna disforija inducirala v mladostnika, ki primarno te težave ni imel. In ker se pri mnogih mladostnikih pojavijo tekmovalnost, primerjanje in ambicioznost, lahko določeni vstopijo v program za spremembo spola kljub odsotnosti primarne motnje. Poleg tega poznamo veliko primerov, ko si deklice obvezujejo prsa, se oblačijo v moškem stilu, si nadenejo moško ime ter zahtevajo od okolice, da jih naziva z moškimi zaimki. Da bi bila zmeda za odrasle še večja, se nekateri mladostniki identificirajo kot fluidni spol, tako da zase uporabljajo izmenično moške in ženske zaimke ter od okolice zahtevajo, da za njih uporabljajo isto. A do te točke je proces še povračljiv, povzroči pa nemalo identifikacijske zmede.

Resna težava nastopi, ko mladostniki posežejo po hormonski terapiji, si v želji po spremembi namerno poškodujejo telo ali pa vstopijo v program za spremembo spola. Na tem področju imamo v Sloveniji izjemno kakovosten program, ki ga sestavljajo vrhunski strokovnjaki različnih disciplin, prav z namenom, da se zaščiti posameznika pred morebitno slabo odločitvijo.

Je spolna fluidnost mladostnikov nova težava sodobnih staršev?

Ko razmišljam, kako težko je danes mladostnikom, ne morem mimo tega, kako težko je tudi staršem. Soočeni so z željami in odločitvami svojih otrok po spremembi spola, imena, videza in vedenja. Marsikateri starš na to reagira pokroviteljsko ali avtoritativno, nekateri bolj sproščeno dajo otrokom vedeti, da je morda to le faza. Žal nobena od teh dveh reakcij pri mladostnikih ne naleti na odobravanje in ne povzroči »ozdravitve simptomov«. Večina želi, da se jih jemlje resno, saj so prepričani, da je njihova želja pristna.

Sodobne smernice narekujejo, da če se oseba identificira z določenim spolom, mora okolica to upoštevati. Tudi praksa kaže, da če se glede tega z mladostnikom ne spuščamo v debato ali konflikt, večinoma to sčasoma samo izzveni. Za starše je ta naloga seveda mnogo bolj zahtevna, saj se marsikdo boji, da če bodo sprejeli mladostnikovo dilemo glede spola, jo bodo s tem okrepili. A kot velja pri mnogih pojavih v mladostništvu, tudi pri tem večinoma velja paradoksalna logika. Zato je v večini primerov strah odveč in je treba mladostnikove želje zdržati ter počakati, da čas ter odraščanje naredita svoje.

Dr. Tristan Rigler, klinični psiholog