Kaj morate vedeti o vnetnih revmatskih boleznih?

Revmatskih bolezni je več kot sto in se med seboj razlikujejo po simptomih, diagnostičnem opredeljevanju in zdravljenju. Pri skoraj vseh vrstah revmatskih bolezni so prisotne bolečine, ki poleg drugih simptomov opozarjajo, da je v telesu nekaj narobe.

Pri vnetnih revmatskih boleznih gre najpogosteje za moteno delovanje imunskega sistema, pri čemer telo zmotno napade lastna tkiva. Vnetne revmatske bolezni so kronične bolezni, kar pomeni, da zahtevajo stalen nadzor in zdravljenje. Med vnetne revmatske bolezni v ožjem smislu prištevamo predvsem revmatoidni artritis, spondiloartritise, s kristali povzročene artritise, sistemske vezivnotkivne bolezni ter vaskulitične sindrome in revmatsko polimialgijo.

Natančen vzrok nastanka bolezni ni znan

Pri večini vnetnih revmatskih bolezni natančen vzrok nastanka bolezni ni znan, znano pa je, da na razvoj bolezni vplivajo nekateri dejavniki dednosti in okolja. Za večino pogostejših vnetnih revmatskih bolezni so značilne kronične sklepne bolečine, ki jih lahko spremlja dolgotrajna jutranja okorelost in zmanjšana gibljivost sklepov. Nekatere vnetne revmatske bolezni so značilno povezane z enim od spolov oz. določenim starostnim obdobjem, nikakor pa ne velja splošno prepričanje, da se te bolezni pojavljajo izključno pri starejših – nekatere se lahko pričnejo že v otroškem obdobju.

Vnetni tip sklepne bolečine in druge značilnosti vnetnih revmatskih bolezni

Za vnetni tip bolečine v sklepih ali hrbtenici je značilno, da je izrazitejša v mirovanju in ponoči, ob zmernem gibanju pa pogosto vsaj nekoliko popusti. Vnetje posameznega sklepa (artritis) praviloma spremljajo še drugi znaki vnetja, kot sta oteklina in zmanjšana gibljivost sklepa v vseh smereh gibanja. Otekline sklepov nastanejo, ker vnetni proces povzroči čezmerno nastajanje sklepne tekočine in zadebelitev sklepne ovojnice. Zlasti pri boleznih iz skupine spondiloartritisov je glavno vnetno dogajanje lokalizirano v predel narastišč kit oz. tetiv na kosti. Sklepno vnetje je lahko pogojeno tudi z odlaganjem različnih kristalov, to skupino bolezni imenujemo s kristali povzročeni artritisi. Za skupino sistemskih vezivnotkivnih bolezni in sistemskih vaskulitisov je značilna hkratna prizadetost več organskih sistemov (koža, dihala, ledvice, živčevje), pri čemer pa težave z gibali niso nujno v ospredju.

Vnetne revmatske bolezni

Revmatoidni artritis

Revmatoidni artritis je kronična sistemska vnetna bolezen, ki prizadene predvsem sklepe, lahko pa prizadene skoraj vse organe. Pogostnost s starostjo narašča, trikrat pogosteje se pojavlja pri ženskah. Od dejavnikov okolja sta za razvoj bolezni pomembna kajenje in parodontalna bolezen.

Osnovno bolezensko dogajanje je vnetje sklepne ovojnice, ki se vsaj v začetku bolezni najpogosteje kaže s hkratno prizadetostjo več malih sklepov rok in nog, kasneje pa so lahko prizadeti praktično vsi sklepi. Bolečine v sklepih so pogosto stalne, najintenzivnejše v zgodnjih jutranjih urah, spremlja jih dolgotrajna jutranja okorelost.

Cilj zdravljenja revmatoidnega artritisa je popolna umiritev bolezni, ki jo lahko dosežemo z zgodnjim predpisom sodobnih zdravil, ki dokazano vplivajo na potek bolezni in preprečujejo nastanek nepopravljivih okvar sklepov. Zdravljenje je praviloma dolgotrajno, učinkovitost pa praviloma redno spremljamo in skladno s tem zdravljenje individualno prilagajamo.

Spondiloartritisi

Spondiloartritisi so skupina sklepnih revmatskih bolezni, v katero spadajo ankilozirajoči spondilitis, luskavični artritis, enteropatični artritis in reaktivni artritis. Združuje jih podobna klinična slika, odsotnost revmatoidnega faktorja, značilne rentgenske spremembe ter skupno genetsko ozadje. Vse vrste spondiloartritisov z izjemo luskavičnega artritisa se najpogosteje pojavljajo pri mlajših odraslih.

Osnovni bolezenski proces je pri spondiloartritisih vnetje narastišč kit in mišičnih tetiv na kosti (entezitis). Ta vnetni proces v osnovi lahko privede do dveh vrst klinične slike, ki pa se lahko med seboj tudi prepletata. Prevladuje lahko prizadetost hrbtenice in bližnjih sklepov, pri čemer je najbolj značilen postopen pojav vnetne hrbtne bolečine – gre za topo bolečino v predelu hrbtenice, ki praviloma traja več kot 3 mesece, se zmanjša s telesno aktivnostjo, se ne izboljša v mirovanju ter bolnika ponoči prisili, da vstane in se razgiba. Pri drugi obliki bolezni gre za prizadetost perifernih sklepov, vsaj na začetku najpogosteje za vnetje nekaj posameznih sklepov zlasti spodnjih okončin. Pri spondiloartritisih je pogosta tudi zunajsklepna prizadetost v smislu vnetja oči, kožnih sprememb ali kronične vnetne črevesne bolezni.

Za umiritev vnetja, lajšanje bolečin ter ohranjanje gibljivosti uporabljamo različne vrste protivnetnih zdravil, izjemno pomembno pa je redno izvajanje vaj za ohranjanje gibljivosti in krepitev mišic, ki se jih bolniki lahko naučijo v sklopu fizioterapije.

Protin (putika) – primer s kristali povzročenega sklepnega vnetja

Protin je presnovna bolezen, ki sodi v skupino s kristali povzročenih sklepnih vnetij. Vzrok je tvorba kristalov sečne kisline (urata), ki so praviloma prisotni tudi v sklepni tekočini prizadetih sklepov. Bolezen se pri moških najpogosteje prične pojavljati med 30. in 50. letom, pri ženskah pa praviloma šele po menopavzi. Med dejavnike tveganja za protin poleg moškega spola prištevamo še bolezni, ki sestavljajo t. i. presnovni sindrom (npr. povišan krvni tlak, povišan nivo maščob v krvi), pretirano uživanje alkohola in kronično ledvično okvaro.

Za akutni napad protina je značilen nenaden pričetek hude bolečine in otekline sklepa. Pogosto je najprej prizadeti osnovni sklep palca na nogi. Ob odsotnosti ustreznega zdravljenja so napadi protina pogostejši, težji in z vse več prizadetimi sklepi.

Napade sklepnega vnetja praviloma lajšamo s protivnetnimi zdravili. Pogoste ponovitve napadov lahko v nekaterih primerih preprečimo z dieto, v večini primerov pa z rednim jemanjem zdravil, ki znižujejo nivo sečne kisline v krvi. Izbrani družinski zdravnik večinoma predstavlja prvi in glavni stik bolnika z zdravstvenim sistemom, zato ima osrednjo vlogo tudi pri prepoznavanju osnovnih značilnosti vnetnih revmatskih bolezni, prav tako pa predpiše tudi osnovna protibolečinska in protivnetna zdravila. Vnetne revmatske bolezni praviloma diagnosticira zdravnik specialist revmatolog, ki se s pacientom natančno pogovori, opravi klinični pregled (vključno z usmerjenim pregledom sklepov) ter po potrebi predlaga dodatne laboratorijske in slikovne preiskave. Sodobno zdravljenje revmatskih bolezni temelji na rednem spremljanju aktivnosti bolezni in prilagajanju terapije s ciljem popolne umiritve bolezni. Z rednim gibanjem lahko veliko naredimo tudi sami, saj ravno ohranjena gibljivost, krepke mišice in pravilna telesna drža pomembno pripomorejo k zmanjšanju bolečin. 

Članek pripravljen v sodelovanju z Rokom Ješetom, dr. med. iz Medicinskega centra Barsos