Izgorelost - Bolezen sodobne družbe

Kaj je izgorelost?

Izgorelost je stanje čustvene, kognitivne in telesne izčrpanosti, ki se razvije zaradi izjemnega ali dolgotrajnega stresa; počutimo se preplavljeni z zahtevami, nalogami, nesposobni, da bi tem zahtevam in nalogam zadostili.

Negativni učinki izgorelosti prodirajo v vsako življenjsko področje, ne le poklicno, ampak tudi v družino, partnersko zvezo, socialno področje. Povzroča dolgoročno znižanje odpornosti, tako da smo bolj izpostavljeni telesnim boleznim, ne le prehladom, ampak tudi srčno-žilnim boleznim, boleznim prebavil, glavobolom itd.; imamo težave s pozornostjo, miselno koncentracijo, smo pozabljivi; postajamo depresivni, naše čustvene reakcije so lahko impulzivne, racionalno slabo kontrolirane. Vse to pa vpliva na našo delovno, študijsko uspešnost ali kakovost življenja.

Mednarodne študije kažejo, da zaradi izgorelosti strmo naraščajo tako primarni kot sekundarni stroški zdravljenja.

Vzroki izgorelosti

Na razvoj izgorelosti vpliva več dejavnikov in ne le stres na delovnem mestu, preveč zadolžitev ali odgovornosti, saj k razvoju pomembno prispevajo tudi naše osebnostne poteze, življenjski slog in stres na delovnem mestu.

Osebnostne karakteristike

Za razvoj izgorelosti nismo vsi enako dovzetni. Vsekakor so bolj izpostavljeni ljudje, za katere pravimo, da so perfekcionisti; nikoli niso zadovoljni s tem, kar naredijo, saj bi bilo lahko vedno tudi bolje. V odnosu do sveta in sebe so pesimistični. Potreba po tem, da kontrolirajo situacijo, je povečana, zelo neradi naloge dodelijo drugim, saj nihče dela ne opravi tako dobro kot oni. Težijo k visokim dosežkom, označili bi jih kot tip A osebnosti. Izgorevanju so izpostavljeni ljudje, ki ne znajo reči NE in odkloniti neupravičenih in prekomernih obremenitev – tako na delovnem mestu kot v osebnem življenju.

Življenjski slog

Pri ljudeh, ki delajo preveč, dlje, kot to zahteva delovni čas, in pri tem ne poskrbijo za nujno sprostitev in vzdrževanje družabnih stikov, prijateljskega kroga, je tveganje za razvoj izgorelosti večje. Ti ljudje s takim stilom nadaljujejo tudi izven delovnih prostorov, doma. Sprejemajo odgovornosti, naloge, ne da bi poskrbeli za upravičeno in dobrodošlo pomoč. Zaradi prekomerne delovne usmerjenosti si prikrajšujejo spanje, tako da je neprespanost vedno hujša. Tako urejanje življenja spremlja tudi nezadostna socialna mreža, brez tesnejših prijateljev in sorodnikov.

Z delom povezani vzrok izgorelosti

Kadar imajo zaposleni občutek, da nimajo zadostne kontrole nad svojim delom, da ne vedo, kdaj je obseg opravljenega zadosten; za opravljeno delo ne dobijo priznanja, tako besednega kot finančnega. Dejavnik tveganja je tudi delo, kjer je zaposleni deležen previsokih zahtev in pričakovanj in s tem povezana grozeča izguba zaposlitve. Prav tako je pobudnik izgorelosti monotono delo, ki ga opravlja zaposleni, katerega strokovne kvalifikacije daleč presegajo delovne zahteve. Ne smemo pa pozabiti tudi na delo v kaotičnem okolju in okolju, kjer so zaposleni izpostavljeni hudim pritiskom.

Razvoj izgorelosti

Izgorelost se rojeva počasi, potihoma, neopazno in se kot vedno večja snežna kepa vali po pobočju življenja.

• Prva faza: visoka pričakovanja in idealizem; ob vstopu v službo smo polni delovnega elana, visokih ambicij; vsi so prijazni. Postopno pa se pokaže, da ni vse tako, kot smo pričakovali, da ni niti tisto, kar smo želeli; zadenemo ob ovire, ki jih nismo pričakovali. Soočamo se z nalogami, ki zahtevajo vso našo energijo, zaposleni vlaga vedno večji napor, vedno več dela. Pri tem pa ne opazi, da za to žrtvuje svoje osebno življenje, postaja kronično utrujen.
• Druga faza: visoka delovna aktivnost, napor ne omogoča več prostora njegovim/njenim potrebam; razvijati se začne pesimizem in zgodnje nezadovoljstvo z delom, ki se mu vedno bolj pridružujejo motnje spanja, prvi spori v družini, s prijatelji. Zaposleni se postopno vedno bolj zaveda neustreznosti svojega življenja, ne more pa videti izvora svojih problemov. Razvija se kriza, ko se pojavijo prvi resni telesni simptomi. Človek postaja vedno manj toleranten, spreminja svoj vrednostni sistem.
• Tretja faza: zaradi težav v psihosocialnih odnosih se začne umikati, teži k izolaciji, saj mu ta zagotavlja navidezni mir. Še vedno zagnano dela, vendar pa v tej fazi že lahko posega po alkoholu in zdravilih. Okolica vedenjskih sprememb in sprememb čustvenega doživljanja in odzivanja ne more več spregledati.
• Četrta faza: zadnja je faza izgorelosti, ki jo spremlja depresivnost, končni odmik in izguba interesa; človek doživlja hudo vsestransko izčrpanost, loteva se ga brezup, življenje je brez pomena, ne vidi prihodnosti. Doživlja hujše kognitivne težave, predvsem z osredotočanjem pozornosti, miselna koncentracija je slaba, postaja pozabljiv, v mišljenju ni več okreten. Telesni zdravstveni problemi še naraščajo, drastično upade delovna učinkovitost.

Posledice izgorelosti

Izgorelost se kaže tako v spremembah telesnega zdravja, psihosomatskih motnjah, kot tudi v čustvovanju in vedenju.

Ali lahko izgorelost preprečimo?

Lahko, če se na to dovolj zgodaj spomnimo. Govorimo o primarni preventivi, ki je na strani delodajalca; na to lahko le malo vplivamo. Sekundarna preventiva pa je že naša domena; kaj lahko naredimo za sebe?

• Nikoli ne sprejmimo več obveznosti, kot jih lahko v razumnem času realiziramo, tako na delovnem mestu kot v osebnem življenju.
• Naučimo se odkloniti neupravičene in prekomerne zahteve in obremenitve; naučimo se reči »NE«.
• Organizirajmo si svoj čas, poenostavimo opravila, kolikor je to le mogoče.
• Naučimo se delegirati delo – ni nujno, da vse opravimo sami.
• Določimo prioritete.
• Poskrbimo za zdravo telesno aktivnost, sproščanje.
• Zdravo se prehranjujmo.
• Bodimo pozorni na opozorilne znake izgorelosti in pravočasno ukrepajmo.

Avtorica: Dr. Sever Alenka