Dolgoročen stres vpliva na povišan holesterol

Kronični stres se začne v glavi. Začne se z mislijo, da nismo dovolj dobri, saj okolica od nas pričakuje vedno več. Ko se dnevno soočamo s strahom, skrbjo, jezo, frustracijami in nesoglasji doma in v službi, s tem resno ogrožamo svoje zdravje. Kronični stres namreč med drugim povzroča povečano koncentracijo kortizola, posledično pa tudi povišan slab holesterol.

Sodobni tempo življenja povzroča stres, z njim pa se viša nivo slabega holesterola v naših telesih

Ljudje smo zaradi različnih dejavnikov – obremenitve na delovnem mestu, družbene zahteve, osebne težave, revščina pri socialno šibkejših – vse pogosteje izpostavljeni dolgotrajnemu stresu. Zaradi našega odzivanja na stresne situacije je kronični stres pri marsikaterem človeku postal spremljajoč življenjski sopotnik. Stres spodbuja tvorbo hormonov, kot sta npr. adrenalin in kortizol, ki posledično vodijo v povišanje slabega LDL-holesterola. 

V stresnih situacijah nadledvični žlezi proizvajata hormon kortizol, ključna sestavina kortizola pa je holesterol. Pri kroničnem stresu telo proizvaja več kortizola, to pa vodi v večjo potrebo po holesterolu. Holesterol po telesu potuje s krvjo v obliki lipoproteinov, ki se zaradi povečane aktivnosti in volumnosti, poenostavljeno zapisano, začnejo deliti, s tem pa začne nastajati škodljiv holesterol.

Kako nastaja holesterol v telesu in kakšne so posledice, če ga je preveč

Holesterol je vosku podobna snov, ki je ključna sestavina človeške celice in nekaterih hormonov (spolni hormoni in hormoni nadledvičnih žlez). Telo dobi holesterol na dva načina: s hrano, predvsem živalskega izvora, imenovan eksogeni holesterol. Delež holesterola, ki preide iz hrane v telo, je odvisen od poteka prebave in absorpcije prebavljenih sestavin hrane v krvni obtok. Večji del holesterola pa nastane v nas samih. To je endogeni holesterol. Poglavitna vira endogeno nastalega holesterola sta jetra in črevo. Z razgradnjo holesterola nastajajo v jetrih žolčne kisline, ki se izločajo v prebavni trakt. Kronično povečano izločanje kortizola ter s tem povezano povečana proizvodnja LDL-holesterola pa vodita v oslabljen imunski sistem in oslabljeno prebavo. Razgrajujejo se obloge na stenah črevesja, kar povzroči večjo prepustnost črevesnih sten. To pa vodi do kroničnih vnetij. Čez čas se neprestana proizvodnja kortizola kaže tudi kot odvečno nabiranje maščobe okrog trebuha, povišan sladkor v krvi, visok krvni pritisk ter srčno-žilna obolenja.

Kaj je kortizol in kako je povezan z možgani

Kortizol sproščata nadledvični žlezi. To sta parni, za oreh veliki endokrini žlezi, ki se nahajata tik nad ledvicami. Z izločanjem adrenalina in kortizola skrbita za to, kako se bo telo odzvalo na stres. Kortizol zavira tvorbo ščitničnih hormonov in jo upočasni. Vklopi se najstarejši sistem oziroma del možganov, ki ga imenujemo amigdala, in se postavi na prvo bojno črto. Amigdala je najstarejši del človeških možganov, ki poskrbi za ustrezno reakcijo in odziv možganov na stresno situacijo. Odziva se še vedno enako kot v pradavnini, ko je človek imel tri načine za samoobrambo: beg, boj ali zamrznitev. Pri povišanem stresu se aktivirajo nadledvične žleze, ščitnica se upočasni. Pri dolgotrajnem in kroničnem stresu ostane amigdala v bojni pripravljenosti, neprestano se izloča kortizol, škodljiv holesterol se kopiči, jetra ga ne uspejo razgraditi. Celoten proces vzbuja strah in občutke ogroženosti. Možgani ne zmorejo več preiti na običajno funkcioniranje in ne ločijo ter ne zaznajo, da je nevarnost minila. Amigdala ostaja na bojišču, preostali deli možganov se pokrčijo.   

Tako stanje pa seveda vodi tudi ne samo v telesna obolenja, temveč tudi v psihične posledice. Kronični stres zaradi pokrčenja možganov in spremenjenih nevronskih povezav povzroči tudi spremembe v miselni dejavnosti in čustvene reakcije.

Občutimo nervozo, nezadovoljstvo, strah, prestrašenost, tesnobo, nemir, težave s koncentracijo, razdražljivost, jezo in panične napade. Vsi ti občutki in čustva pa lahko vodijo v bolezen, kot je depresija.

Stres povzroči začaran krog bioloških reakcij, vse skupaj pa se začne v glavi

V začetku tega članka smo zapisali, da je naš odziv na dolgotrajne stresne situacije v glavnem regulator, kako se bo naše telo odzvalo. Ne rečemo zastonj, da se vse odvija v glavi. Misli vodijo in sprožajo naše odzive. Misli so tisto, na kar se odziva naš krmilni sistem – naši možgani. Naše misli povzročijo, kako se bodo naši možgani odzvali. Ljudje že poznamo tehnike in veščine, kako se naučiti opaziti, zaznati, izbirati in vplivati na svoje vedenje. A misli skozi nezavedne in že avtomatizirane načine sprožijo čustvene reakcije, aktivira se celoten organizem, sprožijo se telesne reakcije, vse to pa vpliva na to, kako se bomo v določeni situaciji odzvali. 

Okolje od nas pričakuje, da bomo funkcionirali v skladu z določenimi pričakovanji in zahtevami. V nekem življenjskem obdobju se lahko tako soočamo z nepredvidljivimi ali povečanimi zahtevami v službi, nesoglasji v odnosih, skrbi za otroke in obolele starše, finančno stisko ter občutkom, da ne bomo nečesa izpeljali najbolje ali pravočasno. Vse to povzroča občutke strahu, nesposobnosti, nezadostnosti, nesprejetosti. Pri strahu in povečanih skrbeh se sproži kortizol, ta vodi v različen odziv naših organov, pojavijo se telesni simptomi, mišice se skrčijo, poveča se pretok krvi in kisika v določene organe, v druge pa se upočasni. Telesna reakcija nas nujno sili v odziv, določeno vedenje.

Pri strahu, jezi, zaskrbljenosti, žalosti se v nas sproži enaka reakcija kot nekoč pri naših daljnih prednikih: boj oziroma akcijo, ki se lahko kaže v pretiranem delu, beg oziroma umik, ki se lahko odraža v izogibanju, ali pa v zamrznitev, ki se lahko izraža kot pasivnost. Kroničen stres ta mehanizem vzdržuje. Dolgoročna stanja strahu, skrbi, jeze, razdražljivosti, ujetosti, da ne obvladujemo življenjskih situacij, nezadovoljstvo in nesoglasja v odnosih povzročajo konstantno povečano koncentracijo kortizola, ta pa povečuje slab holesterol. Povišane vrednosti holesterola pa, kot že dolgo vemo, zelo ogrožajo tako telesno kot psihično zdravje.    

Hermina Nur, psihologinja, psihoterapevtka, spec. zdr. psih.