Depresivnost in anksioznost kardiovaskualrnih bolnikov

Jeza, sovraštvo, depresivnost in anksioznost so čustva, ki predstavljajo ne le dejavnik tveganja za razvoj kardiovaskularni bolezni, ampak so povezana tudi z višjo umrljivostjo in prognozo okrevanja.

Na podlagi evalvacije so na podlagi proučevanja 408.000 bolnikov v ZDA po kirurških vzpostavljanju bypass na koronarnem ožilju pri kar 30-40% ugotavljal depresijo – bodisi hudo, blago depresijo ali distimične motnje .

Bolezni srca in ožilja so po svoji naravi kronične, vendar niso vse enako ogrožujoče in ne posegajo na enak način v življenje bolnika. Tudi travmatičnost diagnostičnih in terapevtskih postopkov ni za vse tovrstne bolezni enaka; nekatere nastopijo nenadno, brez opozoril, druge se razvijajo počasi. Nekatere bolnike spremljajo pogoste bolečine v prsnem košu. Nekatere, kot je npr. nenaden zastoj srce zahtevajo zdravljenje v intenzivnih enotah, potrebni so kirurški posegi, pri večini trajna medikamentozna terapija. Tudi poseg v osebno življenje, poklicne načrte, delazmožnost. Zato so reakcije na bolezen glede na obliko in intenziteto različne. Pri mnogih lahko spreminjajo občutek lastne vrednosti, lastne neranljivosti . Spominja nas na našo minljivost, ki je sicer prisotna, vendar bolj v abstraktni obliki, še zlasti, če je začetek nenaden, kasnejši potek pa zahteva zdravljenje v intenzivnih enotah. V teh primerih je tako travmatski začetek bolezni pogosto povezan z akutno stresno reakcijo, ki mu sladi akutni stres in možno tudi posttravmatska stresna motnja. Zato bolniki večkrat poročajo o hudem strahu pred smrtjo, zlasti ob bolečinah v prsnem kosu. Bojijo se ishemičnih bolečin. Kadar bolnik potrebuje dalj časa, se pogosto razvije tako strah pred izgubo osebne samostojnosti, po drugi strani pa pri drugih naučena nemoč.

Poleg kardiovaskularne bolezni na tip in intenziteto čustvenega odzivanja v bistveni meri prispeva naša premorbidna osebnost, strategije spoprijemanja s težavami, ki smo jih v življenju razvili, aktualni življenjski položaj in realna dostopnost ustrezne pomoči.

Ker bi podrobnejša obravnava različnih čustvenih težav po nastanku bolezni presegla okvire tega prispevka, se bomo omejili na problem depresivnosti in anksioznosti, ki nista le pomembna dejavnika tveganja za razvoj bolezni, ampak pomembno vplivata na potek okrevanja po bolezni.
Različni avtorji ugotavljajo, da je pozornost internistov ali osebnih zdravnikov premalo usmerjena na ugotavljanje anksioznosti in depresivnosti pri njihovih bolnikih ali pa je njun obstoj podcenjen. Zaenkrat še ni dovolj jasna komorbidnost anksioznosti, depresije in kardiovaskularne bolezni.
Depresija in znaki depresije.

Skoraj vsak človek enkrat v življenju doživi depresivnost. V vsakodnevnem pogovoru smo navajeni »depresijo« uporabiti, ko opisujemo razpoloženje, kot je žalost, resignacija, brezvoljnost. Taka oseba toži zaradi motenj spanja itd.

Kadar pa tako razpoloženje traja dolgo obdobje, tedne, mesece, pa je potrebno pomisliti na depresijo. Človek lahko izgubi voljo do dela. Konjički, športne aktivnosti ga ne zanimajo več. Odmika se svojim prijateljem, tudi družinskim članom. Veliko časa lahko preživlja v razmišljanju, da je vsega konec. Temu se lahko pridruži razdražljivost in obtoževanje , da so drugi s svojim odnosom do njih, sokrivci ali kar glavni krivci za nastalo bolezen.

Ljudje, ki v svojem »zdravem« življenju niso znali ali zmogli zagovarjati svojih upravičenih zahtev, ali pa niso znali, mogli počivati, si vzeti čas za sebe, bolezen podzavestno doživijo kot možnost, da si pridobijo pozornost družine, prijateljev. Zato pri njih lahko obdobje nemoči traja predolgo, glede na pričakovano okrevanje. Vračanje na delovno mesto ni uspešno, saj se ne čutijo sposobne opravljati tudi take naloge, ki so jih pred boleznijo naredili »z levo roko«. Lahko posežejo po alkoholu ali drugih opojnih substancah. Spremenijo prehranjevalne navade.

Njihova samopodoba je pomembno spremenjena. Počutijo se brez vrednosti, nemočni, pogosto doživljajo občutke krivde. Večino časa so žalostni, nesrečni.

Anksioznost in znaki anksioznosti

Anksioznost je več kot doživljanje stresa ali zaskrbljenosti. V situacijah, ko človek doživi ogrožujočo situacijo, je anksioznost pričakovana in normalna reakcija, mine pa, ko preneha stresna situacija. Živeti s kardiovaskularno boleznijo je zanesljivo situacija, ki spodbuja anksioznost. Bolnik se mora naučiti živeti z možnostjo ponovitve. Naučiti se mora, da ga ponovno lahko npr. stiska v prsih, pa to ne ponovi ponovnega napada. Lahko čuti motnje ritma, pa to nujno ne pomeni ponovitve stresnega dogodka itd. To je ena najbolj zahtevnih nalog, ki čaka vsakega človeka po doživeti življenjsko ogrožujoči bolezni.

Anksioznost človek doživlja na različne načine, ki se raztezajo od doživljanja blage zaskrbljenosti kot katastrofnih reakcij in paničnih napadov. Bolnik lahko čuti, kot da ga obliva vročina ali nasprotno – mrazenje. Čuti lahko blago do izrazito stiskanje v prsnem košu, razbijanje srca, lahko ima težave z dihanjem itd.

Ko sta depresija in/ali anksioznost ugotovljeni, je na voljo medikamentozna terapija, ki pa jo je potrebno jemati v skladu z nasvetom zdravnika in ne po lastni presoji.
Poleg tega pa bolnik lahko poišče psihoterapevtsko pomoč – v tem primeru je terapija izbora največkrat kognitivno vedenjska terapija.

Kako si bolnik lahko pomaga sam?

• Ko je diagnoza kardiovaskularne bolezni postavljena, naj bo bolnik prijazen do sebe. Razmisli naj, kako se je do takrat spoprijemal s težavami, kaj je bilo osebi v pomoč. Naj se obrne k svoji družini, prijateljem in naj ne teži k socialni izolaciji, zapiranju vase. Ali pa naj si z nerazumnim telesnimi obremenjevanjem ne poskuša dokazati, da se ni nič spremenilo.
• Žalovanje zaradi izgubljenega zdravja je v taki situaciji normalna situacija, ki predstavlja začetek prilagajanja na bolezen. Zato za bolnika ni dobro, če poskuša »žalost vreči čez ramo«, kot da se ni nič zgodilo, ker se s tem ogroža. Prav tako ni smotrno, da vztraja v iskanju pomoči in podpore v aktivnostih, ki jih že zmore. V pomoč mu bo, če se bo poskušal pogovoriti s kom, ki je podobno ali enako bolezen že doživel.
• Pridobi naj si informacije o depresiji, anksioznosti, kako ti razpoloženji vplivata na njegovo bolezen in okrevanje po bolezni. Tako bo svojega »nasprotnika« bolje spoznal.
• Izkoristi naj možnosti ustrezne rehabilitacije. Poišče naj informacije o stopnji telesne obremenitve, ki je zanj koristna. Pridobi naj čim več informacij o svoji bolezni, dejavnikih tveganja in nujnih spremembah življenjskega stila.
• Naj ne pozabi, da sta tako kot bolezen srca, obvladljivi tudi depresivnost in anksioznost.
• S pomočjo kliničnega psihologa naj se nauči ustrezne tehnike sproščanja, vključi naj se v društva bolnikov, kjer bo o okrevanju dobil najbolj verodostojne informacije »iz prve roke«.
• V največji možni meri naj zadrži svoje socialne aktivnost.
• V največji možni mori naj omeji uživanje alkohola, kajenje in uporabo drugih opojnih substanc.
• Zavedati se je potrebno, da je dobro okrevanje, sprejemanje bolezni in sprejemanje nujnih prilagoditev življenjskega stila tek na dolge proge, da ni iz dneva v dan bolje, ampak se bo soočal z dnevi, ko bo slabše, ko se ne bo nič premaknilo. Šele pogled na celotno prehojeno pot bo pokazal, koliko dela in napora je že za bolnikom in koliko pozitivnih sprememb je v življenje bolnika prineslo.

Avtorica: Dr. Alenka Sever

Uporabljena literatura:

1. Anger, Anxiety, and Depression as Risk Factors for Cardiovascular Disease: The Problems and Implications of Overlapping Affective Dispositions.Suls, Jerry; Bunde, JamesPsychological Bulletin, Vol 131(2), Mar 2005, 260-300. http://dx.doi.org/10.1037/0033-2909.131.2.260
2. Connerney I, Shapiro PA, McLaughlin JS, et al. Relation between depression after coronary artery bypass surgery and 12-month outcome: a prospective study. Lancet. 2001;358:1766–1771.
3. Sananda Ray H.S., Sajimon,P.P.:Anxiety and depression in ischaemic heart disease, Jour. of the Indian Academy of Applied Psychology, 2010, 36: 230 – 244
4. Coronary heart disease, anxiety and depression; www.beyondblue.org.au