Ali res poznate razliko med sterilizacijo in kastracijo

Ko se enkrat odločimo za hišnega ljubljenčka, ta postane naša velika skrb in odgovornost. Pomembno je, da se kot lastniki pripravimo nanje oziroma poučimo, kaj vse je priporočljivo zanje, da bodo živeli dolgo in zdravo. Ena najpomembnejših zdravstvenih odločitev, ki jo boste sprejeli, je tista o sterilizaciji oziroma kastraciji. Veste, kakšna je razlika med njima? 

Za svojo žival ste dolžni (po)skrbeti

Slovenska zakonodaja (11. člen Zakona o zaščiti živali) zapoveduje, da mora skrbnik hišnih živali z zagotovitvijo osamitve, kontracepcije, sterilizacije ali kastracije živali preprečiti rojstvo nezaželenih živali. To pomeni, da mora skrbnik psa ali muce zagotoviti, da do nezaželenih rojstev ne pride oziroma v primeru, če se vseeno zgodijo, za mladiče poskrbeti sam in jih ne zavreči.

Raziskave pravijo, da ima lahko posamezna mačja samička tudi do 15 potomcev letno, psičke nekoliko manj – nekje do osem. Pri tem seveda ne smemo pozabiti tudi na samce – ko pride obdobje ženitve, večkrat odhajajo od doma, če jih ne uspemo nadzorovati, pri čemer lahko prihaja do poškodb ali celo trajnih izgub, če se ne vrnejo domov.

Kakšna je razlika med sterilizacijo in kastracijo

Običajno rečemo, da sterilizacijo opravimo pri samicah ter kastracijo pri samcih. S strokovnega, veterinarskomedicinskega stališča pa je razlaga nekoliko drugačna. 

Z besedo sterilizacija opisujemo poseg, s katerim je onemogočen transport jajčec in semenčic. To pomeni, da se semenovodi pri moških in jajcevodi pri ženskih živalih kirurško zaprejo, prerežejo ali popolnoma odstranijo, s čimer se doseže neplodnost. Ker se pri sterilizaciji ohranijo spolne žleze (moda, jajčniki) in maternica, ta kirurški poseg ne vpliva na proizvodnjo hormonov, prepreči se samo razmnoževanje, zato stranskih učinkov ne gre pričakovati, poseg pa je reverzibilen. Danes je to možno izvesti tudi kemično (pri psih), in sicer z injekcijsko aplikacijo hormonov v obliki implantata. Ta pri pasjih samčkih zavira izločanje testosterona, pri čemer se izognemo kirurškemu posegu. Gre za rešitev v primeru, ko bi bil kirurški poseg preveč tvegan ali kadar lastniki še niso prepričani, ali želijo, da se samec pari ali ne.

Pri kastraciji je situacija drugačna. Tu se odstranijo spolne žleze (tako imenovana gonadektomija) – moda pri samcih ter jajčniki pri samicah. Živali se torej odstranijo organi, ki omogočajo spolni nagon. Pri samcih je ta postopek veliko lažji, saj ni potrebno odpirati trebušne votline, kot je to pri samicah. Kastracija je torej obsežnejši poseg kot sterilizacija in je pogosto povezana z rahlo večjim tveganjem – dlje trajajočo anestezijo ter možnimi zapleti po njej. Z odstranitvijo spolnih žlez (poseg je ireverzibilen) vplivamo tudi na izločanje spolnih hormonov in prekinitev določenih vzorcev obnašanja. Pri slednjem pa se moramo vedno zavedati, da sta pri tem pomembna tudi naša vzgoja in odnos do vedenjskih vzorcev našega ljubljenčka. Po kastraciji so živali trajno neplodne.

Kdaj se odločamo za poseg

Vsak lastnik naj se pred posegom posvetuje s svojim veterinarjem, saj obstaja več dejavnikov, ki lahko vplivajo na primeren čas sterilizacije oziroma kastracije vašega ljubljenčka. Dejstvo je, da so spolni hormoni nujni za razvoj možganov in endokrinega sistema, močan vpliv pa imajo tudi na metabolizem. Zato je potrebno vsako žival individualno obravnavati in se ji posvetiti.

Obstaja več priporočil, kdaj je pravi čas za poseg, načeloma se uveljavlja naslednje. Mačji mladiči in mladičke nekje okrog šestega meseca, ko dosežejo puberteto. Če sta v stanovanju samček in samička, lahko tudi prej, saj so samice včasih spolno zrele že s četrtim mesecem. Pri psih ima velik vpliv pasma. Večje pasme psov običajno dozorijo nekoliko kasneje kot njihovi manjši sorodniki. Puberteta nastopi zgodaj pri manjših pasmah psov (šest mesecev), medtem ko zelo velike pasme nastopijo s puberteto kasneje (18–24 mesecev). Prezgodnje izvajanje posega bi torej lahko škodilo ali prekinilo njihovo zorenje in ustrezen fiziološki razvoj, česar si ne želimo.

Preden bo vaš ljubljenček steriliziran oziroma kastriran, je zelo pomembno, da vaš veterinar natančno pregleda žival in izloči kakršne koli zdravstvene težave. Predložiti je treba celotno zdravstveno anamnezo hišnega ljubljenčka, ki je pomembna osnova za odločitev glede posega.

Prednosti in tveganja obeh posegov

Moderna veterinarska medicina je zelo napredovala, tako da sodita sterilizacija in kastracija med sorazmerno nenevarne in kratkotrajne elektivne posege, pri katerih žival odide s klinike še isti dan po posegu.

Literatura navaja, da imajo kastrirane pasje samice manjšo incidenco pojava mamarnih tumorjev, tumorjev na jajčnikih in maternici. S kastracijo preprečimo tudi gnojno vnetje maternice, ki prizadene psice, navadno v starosti od štiri do deset let. S posegom preprečimo tudi pojav navidezne brejosti in hkrati zmanjšamo pojav mastitisov. Pri pasjih samcih kastracija zmanjšuje tveganje za pojav raka, vnetja in druge bolezni na prostati, preprečuje nastanek raka testisov ter zmanjšuje tveganje za pojav obzadnjične kile. Podobno velja tudi za mačke. Pri njih je vredno omeniti, da se s kastracijo zmanjšuje pojav prenosa zelo visoko virulentnih virusnih bolezni – levkoze in mačjega aidsa – z ugrizi ob spolnem aktu ali pretepi med parjenjem ter z lizanjem.

Miti in resnice

O sterilizaciji in kastraciji hišnih ljubljenčkov obstaja več napačnih predstav. Eno najbolj priljubljenih prepričanj je, da se kastrirane oziroma sterilizirane mačke in psi zredijo. To ne drži, dokler jim lastniki zagotavljajo pravo količino gibanja in primerno hrano. Psi in mačke običajno potrebujejo manj kalorij (približno 20 %), potem ko so bili sterilizirani ali kastrirani, zato bosta pravilna sprememba njihove prehrane in redna aktivnost preprečili povečanje telesne mase. Pri tem je potrebno omeniti, da je lahko debelost tudi genetsko pogojena oziroma vezana na druge bolezenske patologije.

Napačno prepričanje je še, da sterilizacija ali kastracija vašega ljubljenčka vedno vplivata na njegovo osebnost. Tudi to ne drži. Vedenje vašega ljubljenčka se ne bi smelo spremeniti. Vsekakor pa poseg lahko pomaga preprečiti neželena vedenja, ki so povezana z gonitvijo, na primer markiranje z urinom, agresivnost do drugih živali, pobegi od doma itd.

Glede na vse zapisano je končna odločitev o posegu pri živalih še vedno v rokah njihovih lastnikov, takoj po posvetu z veterinarjem. Medtem ko je kastracija v zavetiščih nujna, saj je v tem primeru tveganje posega manjše, kot bi bili učinki, če posega ne bi opravili.

Avtorica: dr. Lucija Kolar, dr.vet.med., Vets4science