Zakaj se nekatera zdravila izdajajo samo na recept

Zdravila delimo na dve skupini glede na to, kdo ugotovi, ga jih potrebujemo, in kako jih dobimo.

Nekatera zdravila lahko dobimo v lekarni na lastno željo oziroma po posvetu z lekarniškim farmacevtom, druga zdravila pa dobimo v lekarni samo, če zdravnik ugotovi, da to zdravilo potrebujemo (obstaja pa še tretja vrsta zdravil, ki jih lahko uporabljajo samo v bolnišnicah in ambulantah, vendar o teh na tem mestu ne bomo pisali).

Za zdravila iz druge skupine je potreben zdravniški recept (se izdajajo le na recept), za zdravila iz prve skupine, pa zdravniški recept ni potreben (se izdajajo (tudi) brez recepta).

Prvim v žargonu rečemo kar »zdravila brez recepta«, drugim pa »zdravila na recept«.

Ljudje včasih mislijo, da zdravila delimo v ti dve skupini glede na njihovo učinkovitost: učinkovitejša naj bi izdajali »na recept«, manj učinkovita pa »brez recepta«. Vendar pa delitev v resnici ni narejena na podlagi učinkovitosti, ampak predvsem na podlagi varnosti. Zakonodaja pravi, da je zdravniški recept potreben za zdravila, ki:

  1. so lahko nevarna za uporabnika, če se uporabljajo brez zdravniškega nadzora;
  2. se pogosto nepravilno uporabljajo;
  3. zahtevajo nadaljnje raziskovanje;
  4. so za parenteralno uporabo.

Res pa je, da so zdravila z zelo močnimi učinki velikokrat povezana z večjimi tveganji (neželeni učinki, interakcije, kontraindikacije, predoziranje). Zaradi tega se zdravila z močnimi učinki res večinoma izdajajo le na recept, čeprav učinkovitost ni kriterij delitve.

Zdravila brez recepta so namenjena samozdravljenju, torej zdravljenju, pri katerem ne sodeluje zdravnik. Za samo zdravljenje so primerne le blažje lahko prepoznavne bolezni. Za zdravljenje takšnih blažjih bolezenskih stanj večinoma niso potrebna zdravila z močnimi učinki. To je torej še en posredni razlog, da imajo zdravila brez recepta mnogokrat res manjše učinke, niso pa nič manj klinično učinkovita za zdravljenje bolezni, katerim so namenjena.

Pogosto se novo zdravilo, ko pride na tržišče izdaja najprej samo na recept, ko pa se zbere dovolj podatkov o varnosti, se režim spremeni in se lahko to zdravilo izdaja tudi brez recepta (čeprav v tem času ni postalo nič manj učinkovito). V Evropi teče strokovna diskusija o spremembi režima izdajanja statinov, zdravil za zniževanje holesterola. V Veliki Britaniji se statini že izdajajo tudi brez recepta, v večini ostalih držav pa so še izključno na recept.

V nekaterih primerih se lahko zdravili z isto zdravilno učinkovino izdajata na recept oziroma brez recepta, odvisno od bolezni proti kateri sta namenjena. Npr. aciklovir proti herpesu na ustnicah se izdaja brez recepta, proti genitalnemu herpesu pa na recept. Podobno se acetilsalicilna kislina (v višjih odmerkih) v zdravilih proti bolečini izdaja brez recepta, v zdravilih za preprečevanje srčno žilnih zapletov (v nižjih odmerkih) pa na recept.

Kategorija »na recept« torej ni privilegij nekaterih »boljših« zdravil, kot včasih narobe mislimo. Vsa zdravila se lahko izdajajo na recept, le da je za nekatera recept nujno potreben, za druga pa ne. Skoraj da bi lahko rekli, da je kategorija »brez recepta« privilegij nekaterih »najbolj varnih« zdravil.

Zdravila brez recepta nekateri žargonsko imenujejo tudi "zdravila v prosti prodaji". Tega izraza pa se je bolje izogibati, ker je zavajajoč. Nobeno zdravilo namreč ni v prosti (neomejeni, nenadzorovani) prodaji, saj jih ne moremo dobiti v navadni trgovini. Zdravila na recept in večina zdravil brez recepta se prodajajo izključno v lekarnah, nekatera zdravila brez recepta pa se prodajajo tudi v specializiranih prodajalnah. V lekarni (in deloma tudi v specializirani trgovini) lahko poleg zdravila dobimo tudi ustrezen strokovni nasvet.

Avtor: prof. dr. Samo Kreft, mag. farm.

Nazaj na Zdravstveni nasveti