Čustvene spremembe po možganski poškodbi

Kadar se po možganski poškodbi pojavijo spremembe v čustvovanju in vedenju, gre lahko za direktno posledico prizadetega možganov. Lahko so spremembe reaktivno pogojene, lahko pa gre za poudarjeno spremenjeno čustvovanje pri osebi, ki je že pred poškodbo doživljala čustvene probleme.

Posledica poškodbe možganov v določeni lokalizaciji povzroča prizadeto sposobnost prepoznavanja lastnih čustev in čustev drugih ljudi, govorimo o aleksitimiji. Največkrat se razvije po poškodbi v desni možganski hemisferi. Taka bazična prizadetost čustvovanja v medosebnih odnosih predstavlja veliko oviro, saj se jo oseba sama niti ne zaveda. (1) Okolica pa je prepričana, da je njihov družinski član, prijatelj, sodelavec, postal zloben, grob in brezbrižen.

Težave v kontroli čustvovanja ali nestabilnost razpoloženja kot posledica možganske poškodbe so povezane predvsem s prizadetostjo izvršilnega funkcionalnega sistema.

 

Čustveno doživljanje ljudi je hitro, neposredno in intenzivno, vendar kratkotrajno; npr: oseba se lahko zelo hitro, hudo razburi, vendar je tudi v nekaj minutah nato umirjena. Pri drugih spet iz minute v minuto opazujemo čustvene spremembe – je vesela, pa čez nekaj minut žalostna, besna brez vidnega vzroka, kar povzročajo poškodbe določenih možganskih področij, ki so zadolženi za kontrolo čustvovanja in vedenja. Sprožilni dražljaji, sprožilna situacija, ki take čustvene spremembe izzovejo so pogosto neopazne, tako krivdo za nenadno vznemirjenje svojca psihološko relevantne osebe pripisujejo sebi. (2,3)

Možganska poškodba, ki jo je oseba utrpela v škodnem dogodku tako lahko povzroča široko paleto čustvenih in razpoloženjskih sprememb: depresijo, anksioznost, razdražljivost, znižano frustracijsko toleranco, prizadeto regulacijo in nestabilnost razpoloženja, apatičnost, prizadeto intencionalnost, prizadetost presojanja in zavedanje svojih sprememb. V vedenju pa lahko sicer pred tem neagresivni in mirni ljudje postanejo verbalno in fizično nasilni; pri nekaterih ugotavljamo prekomerno aktivnost, prekomernost vzdražljivost, motnje spanja zaradi porušene cikla budnosti in spanja. Drugi spet postanejo prekomerno utrudljivi, spreminjajo navade hranjenja, ugotavljamo lahko prekomerne porast telesno teže, spremenijo spolne navade. Njihovo vedenje je lahko tvegano, postanejo impulzivni, slabše uvidevajo, kdaj se znajdejo v nevarni situaciji.

S škodnim dogodkom je povezan posttravmatski stresni sindrom, ki se kaže predvsem v čustvenih in vedenjskih problemih, kot tudi v kognitivnih spremembah. Tudi ljudje, pri katerih se je razvila posttravmatska stresna motnja so lahko razdražljivi, imajo motnje spanja, so anksiozni, v odnosu do okolja odmaknjeni itd. Pravo naravo čustvenih sprememb bo odkril pazljiv nevropsihološki pregled.

Čustvene spremembe se pri osebi, ki je utrpela blažjo travmatsko možgansko poškodbo, razvijejo kot reakcija na kognitivne ovire, ki jih oseba zaznava pri sebi. Npr. študent kljub temu, da se je prizadevno učil, pada na izpitih. Vidi, da si težko zapomni, oz. prikliče informacije, potrebuje bistveno več časa in napora za slabši uspeh. Oseba postaja vedno bolj nesigurna vase, spreminja se njena samopodoba. Tako postaja vedno bolj depresiven, anksiozen. Enako velja za zaposlene ljudi, ki zaradi posledic možganske poškodbe niso več tako uspešni, njihova kariera, zaposlitev so ogroženi, ali pa zaposlitev celo izgubijo, možnosti za novo zaposlitev so pa lahko minimalne ali pa jih sploh ni.

Lahko pa zaradi posledic možganske poškodbe oseba postaja vedno bolj napeta, razdražljiva, besednemu nasilju pa se lahko pridruži tudi fizično nasilje. Oseba, ki sicer ni bila taka, se ne razume, izgublja družino, prijateljski krog, kariero. To pa poleg zagrenjenosti pri marsikom intenzivira notranjo napetost, znižuje toleranco za  frustracije in pospešuje nasilje.

Pogosto se poškodovana oseba začne vedno bolj izogibati prijateljem, drsi v socialno izolacijo.

Vsakdo na svoj način žaluje za izgubljenim zdravjem, načinom življenja, svojo bodočnostjo. To je normalna in pričakovana reakcija. Res pa je, da od vsakogar zahteva ne le soočanje, ampak tudi spoprijemanje ter razreševanje nastale situacije, okrevanje in prilagajanje na življenje po poškodbi. Kako pa bo oseba to zmogla, pa je odvisno od njene osebnosti in strategij spoprijemanja, ki jih je oseba v svojem življenju razvila in podpore svojega okolja ter dostopnosti ustrezne zdravstvene pomoči.

Kaj lahko družinski člani, prijatelji naredijo

Svojcem je težko sprejeti nenadno, nepričakovano čustveno in vedenjsko spremembo. Velikokrat menijo, da je njihov človek postal zloben in nesramen; če sprva še potrpijo, se sčasoma na čustvene spremembe začno tudi sami odzivati. Morda je čas, ko so prekomerno tolerantni do čustvenega doživljanja, predvsem pa do neprilagojenega odzivanja in vedenja preveč tolerantni, izgubljen čas. Kajti, ko je zmogljivost družine presežena, so reakcije družine tudi manj ustrezne, kot bi bile, če bi se od začetka na neprimerno čustvene reakcije in vedenja odzvali z neodobravanjem takega vedenja, kot pa kasneje, ko so tudi reakcije družine neprilagojene. Razumeti je potrebno stisko svojega družinskega člana in ga podpreti v spoprijemanju s težavami.

Pravi čas je potrebno poiskati ustrezno zdravniško pomoč. Seveda pa je to težko doseči, če je oseba neuvidevna do svojega vpliva, ki ga ima s svojim čustvenim odzivanjem in vedenjem na okolico. V tem primeru sebe doživlja kot povsem urejeno, okolica pa je do nje neuvidevna in sovražna.

  1. Rickles, W.,H.: Self psychology and somatization, An integration with alexithymia, Sixth Annual Confcrence on thc Psychology of the Sclf, Los Angelcs, California, l9lt3
  2. Price, B. is a Ph.D.: Emotional and Behavioral Changes Following Brain Injury. Brain Injury Alliance of New Jersey’s Newsletter, Spring 2009.
  3. 3–Browndyke,J.N: Neuropsychological factors in emotional recognition: Facial  expressions, www.neropsychologycentral.com

Avtorica: Dr. Alenka Sever, univ. dipl. psih., specialistka klinične psihologije

Nazaj na Zdravstveni nasveti